Nanjo vodijo poti z vseh strani, mi smo prehodili krožno, ki se je začela in končala na Srednjem Vrhu. Vas leži na ledeniški krnici, že 1498 .leta je pisno omenjeno sedem domačij, ki so ostale vse do danes v istih mejah: Smolej, Hlebanja, Vah, Jurež, Jerman, Hvadnik, Kocjan.
Pot mimo Jureža na vrh je bila zelo strma, strma in manj strma, s počitkom na Jureževi planini (1488m), a je bila na vrhu in tudi med potjo poplačana s prelepimi razgledi. Vsi pomembni dvorjani Julijcev so se postavili na ogled, razen kralja in kraljice: Triglava in Škrlatice. Od pohlevnega Vrtaškega Slemena, Kukove špice, Široke peči, Oltarja, Ponc, Špika, Razorja, Prisanka in nad Vršičem veriga Mojstrovk, najlepši fant v Julijcih je Jalovec, čokati Mangart z belo kapico je kukal iznad Rateških Ponc, jagodni izbor je zaključil Montaž. Sonce je grelo le s polovično močjo, želja po v soncu žarečih macesnih se nam ni uresničila, a za silo jih je bilo nekaj kar lepih. Sestopili smo na Vratca, se po grdi vlaki spustili na cesto, na obširni Blekovi planini (1629m) smo se naužili razgledov po Koroški, na Dobrač, Beljak in vasice med polji in hribčki. Ujeli smo pozabljeno stezico, ki nas je pripeljala do Železnice, tu pa smo se ob potoku Jerman vračali na izhodišče. Vmes smo (komaj) našli spominsko ploščo devetim žrtvam snežnega plazu davnega leta 1777, vse iz Srednjega Vrha, gospodarji, sinovi, hlapci. S sanmi so šli po seno v svisli v Hudih hlevih, senožeti nad potokom Jerman.
Na razgledišču nad vasjo smo še 1x prešteli vrhove in se po strmi stezici spustili do letos obnovljene kapele Sv. Trojice, ki so jo Hlebanjevi zgradili l.1843.
Besedilo: Tinka
Forografije: Tinka in Rajko
