Nace Breitenberger
Idrijski planinci smo tri lepe majske dneve preživeli v deželi tisočerih otokov – na Hrvaškem seveda. Še posebno veseli smo planink, ki so se nam prvič pridružile.
Zgodnje majsko jutro je obetalo sončen dan, ko smo se mimo Planinskega polja peljali proti Postojni. Nadaljevali smo proti jugu, proti Pivki. Na vzhodu nad Pivškim poljem smo s pogledom ošinili vrh Svete Trojice. Tam okoli naj bi bilo domovanje Martina Krpana; še danes bi nam marsikdaj prišla prav njegova zdrava kmečka pamet in pogum. V daljavi smo med vožnjo proti Ilirski Bistrici hitro prepoznali najvišji nealpski vrh Snežnik. Le nekaj višine mu manjka do okroglih 1800 metrov. Če bi stali na njem, bi v daljavi zagotovo ugledali naš tokratni cilj – greben Osorščice na otoku Lošinju.
Med prijetnim modrovanjem o dnevu, ki nas je čakal, smo se zapeljali čez državno mejo in že občudovali Kvarnerski zaliv z verigo turističnih krajev. Najbolj znana je Opatija, kjer so že v času Avstro-Ogrske dopustovali elitni gostje. Teh tudi danes tam ne manjka.
Nad modrino Jadrana je sledila še prijetna vožnja do trajektnega pristanišča Brestova. Zapustili smo Istro in po dvajsetminutni plovbi že pristali na največjem hrvaškem otoku Cresu. Na najvišji vrh tega otoka smo se povzpeli pred dvema letoma. Tokrat nas je čakal greben Osorščice. Za cilj smo si izbrali Planinski dom Sveti Gaudent – poimenovan po osorskem škofu. V Osorju smo zapustili avtobus in se pohodno opremljeni napotili čez premični most na sosednji otok Lošinj. Po čisto pravi, kamniti dobro markirani, planinski poti smo prišli do, pred kratkim edine, planinske koče na jadranskih otokih. Privoščili smo si počitek in okusno mineštro ter nadomestili izgubljeno tekočino.
Kar dolgo pot, mimo opuščenega naselja Tržič, do Nerezin smo še naredili tega dne. V počitniškem naselju ZPM Krško v Bučanju smo se namestili v prijetnih hiškah našega »začasnega domovanja.«
Vse morske in gorske vile so nam bile naklonjene, tako, da smo naslednja dva dneva lahko dobro izkoristili za pohode, sprehode in seveda tudi zaplavali smo v kristalno čistem morju. Obiskali smo sosednji otok cvetja Ilovik. Tja nismo zaplavali. Zapluli smo s sončno rumeno barko, ki jo je upravljal prekaljen ribič in brodar – že naš pravi prijatelj Šiljo. A na barki smo imeli, kot se spodobi, tudi ribiško kosilo. Ob zahajajočem soncu je bilo še nekaj časa za raziskovanje največjega otoškega mesta Malega Lošinja.
Tudi zgodnji jutranji vzpon do vrha Osorščice je v šopku lepih vtisov teh dni. Še vejice cvetočega žajblja in dišečega smilja so planinke utrgale za dneve, ko se bomo doma spominjali na otok vitalnosti.
Pot nazaj proti naši Sloveniji je prav tako minila v soncu. Vračali smo se čez otok Krk in po impozantnem mostu na celino. Po tridnevnem otoškem planinarjenju smo bili mnenja, da bi se kazalo še kdaj odpraviti na te otoške poti. Dobro markirana otoška obhodnica Apsirtides vključuje še vrsto lepih poti, zalivov, arhaičnih naselij in vabljivih razglednikov. S soncem v srcih smo se razšli z željo, da se čimprej spet srečamo na skupni poti.
