V mesecu maju nas je razvajalo obilo lepega vremena, ki pa se je žal poslabšalo ravno v tednu našega planiranega šotorjenja. Zaradi neugodne vremenske napovedi smo začetek prestavili za en dan, tako da smo šotorjenje izpeljali iz sobote nanedeljo.
Naj se zahvalimo staršem, ki so svoje otroke pripeljali na dogovorjeno zbirno mesto pri bivši osnovni šoli v Kanomlji. Od tam smo se po dolini Idrijskega preloma peš odpravili proti tabornemu prostoru. Pot nam je vzela približno dve uri, vendar je čas ob prijetnem klepetu hitro minil. Po prihodu smo se najprej nekoliko okrepčali, nato pa zavihali rokave in pripravili taborni prostor. Vsak si je izbral svoje sostanovalce v šotoru, ki so se skupaj lotili postavljanja šotorov. Za nekatere je bila to povsem nova izkušnja, zato smo se ob postavljanju naučili tudi marsikatere skrivnosti dobrega šotorjenja. Zložljive palice so hitro našle svoje mesto in kmalu so šotori ponosno stali na svojem mestu. Ob postavljanju ni manjkalo smeha in dobre volje. Sledila je priprava ležišč. Podloge, spalne vreče in vse ostalo je poskrbelo, da je bilo naše začasno bivališče čim bolj udobno. Hoja in delo, pa tudi ura je tako kazala, sta nas pošteno ulačnila.
Zakurili smo ogenj in nabrali primerne palice za peko hrenovk. Nekateri so jih imeli raje bolj zapečene, drugi manj, za še boljši okus pa smo dodali paradižnik, papriko, majonezo, kečap in kruh. Ob ognju smo se družili, igrali različne igre in uživali še pozno v večer. Nato je prišel čas za spanje v našem »hotelu pod nešteto zvezdami«, kar je bila za vse zanimiva in nepozabna izkušnja. V nedeljo zjutraj nas je pričakala gosta megla, zato se nam ni mudilo iz šotorov. Ko je sonce posušilomeglo, smo si pripravili skoraj hotelski zajtrk. Kljub temu da smo prespali le eno noč, nas je pri pospravljanju čakalo kar precej dela. Pospraviti je bilo treba šotore, opremo in taborni prostor, saj smo želeli za seboj pustiti urejeno okolje.
Čakal nas je še pohod do Idrije. Med potjo smo prejeli veliko pohval domačinov. Mnogi so bili presenečeni nad dolžino poti, ki smo jo prehodili. Proti koncu nas je nekoliko utrudila še vročina, vendar se nismo predali in uspešno prispeli v Idrijo. Morda pa še kdaj postavimo kakšen šotor in ponovimo podobno dogodivščino.
S tem izletom smo zaključili letošnje šolsko leto mladih planincev, saj je bilo to naše zadnje druženje pred poletjem. Ponovno se vidimo septembra, morda pa že prej na poletnem taboru v Trenti.
Andrej Bončina
