Leto je hitro, prehitro naokoli. Komaj smo dali slovo vročemu poletju, že je tu jesen in z njo seveda tudi Martinova nedelja. Po programu Vodniškega odseka velja že nenapisano pravilo, da se v teh dneh vsako leto odpravimo »kar nekam« – V neznano. Tudi letos se nismo izneverili tradiciji. Prav lepa druščina je bila pripravljena na odkrivanje neznanega cilja.
Najprej je bila pred nami seveda vožnja z avtobusom. Iz Idrije ne gre drugače, kot po ovinkih. To je nekoliko neprijetno jutranje prebujanje. Šofer Duško je potnike nagajivo potolažil, da moramo prevoziti le dva ovinka: levega in desnega. To pojasnilo še ni nič kaj pomagalo pri odkrivanju cilja, zato sem potnikom, pripravljenim za pohod, kot običajno po mikrofonu podal nekaj namigov.
Kmalu smo privozili v Logatec, se tam malo zapeljali po krožišču, a potem nadaljevali proti Ljubljani. Torej ne gremo proti Primorski, čeprav je Martinova nedelja. Listkov z napisanimi pravimi rešitvami še ni.
»Morda na ljubljanskih obvoznicah zavijemo proti Štajerski ali Dolenjski?« se slišijo ugibanja v avtobusu.
Ne, nič od tega, zavili smo proti Gorenjski.
Potem ponudim še nekaj trditev v zvezi s ciljem, da bi lažje odkrili kam nas vodi pot.
Postanek za kavico na avtocestnem počivališču Voklo je prišel kar prav. Še vedno smo v jesenski megli, tudi naš cilj je »še v megli«. Pot je še vedno siva!
Nadaljujemo mimo Prešernove Vrbe proti Jesenicam, kjer nas po pobočju Mežaklje preseneti v belino z ivjem pokrita pokrajina. Zapustili smo avtocesto in tudi sivo meglo. Skoraj v trenutku je pred nami kulisa mogočnih Julijcev obsijanih s sončnimi žarki.
Še nekaj namigov sem sporočil po mikrofonu; tudi pravilne rešitve so že prispele.
S skupnimi močmi smo ugotovili, da se bomo zapeljali po vršiški cesti, mimo Ruske kapelice, do Koče na Gozdu.
Tam smo zapustili avtobus in se po sicer nemarkirani stezi, ki je bila bogato obložena z jesensko listnato preprogo napotili proti našemu vrhu.
Nad nami se je dvigal Visoki Mavrinc. Z nekaj krajšimi postanki smo po dobri uri hoje stopili na njegov vrh, ki ima prav enako višino kot Blegoš.
Ne zaradi utrujenosti, zaradi čudovitega razgleda smo skoraj obnemeli. Kot na dlani so bili okrog nas vrhovi: Špik, Škrlatica, Razor, Prisojnik, Mala Mojstrovka, pod nami pa doline Pišnica, Krnica, jezero Jasna s Kranjsko Goro in Karavankami v ozadju.
Prav nič se nam ni mudilo nazaj v dolino. Posedli smo se in uživali v popolnem brezvetrju na toplem jesenskem soncu. To so kraji, v katere je pisatelj Vandot postavil Kekca in junake teh zgodb po katerih so bili posneti trije najbolj gledani mladinski filmi. Tudi odrasli smo jih radi pogledali.
Spustili smo se nazaj proti Koči na Gozdu, kjer smo imeli naročeno kosilo, kot se za Martinovo spodobi. Tudi nazdravili smo in nagradili tiste, ki so med potjo ugotovili naš cilj. Prijazno in dobro so nas postregli. Prav gotovo bomo to kočo še obiskali in še koga navdušili za vzpon na razgledni Visoki Mavrinc.
Nace Breitenberger