V vodniškem in mladinskem odseku idrijskega planinskega društva smo za lansko jesen načrtovani pohod na Veliko planino zaradi takrat pokvarjene vzpenjače in želje mladih, da doživijo vožnjo z njo, preložili in ga izvedli letos, in sicer v soboto, 9. maja. Po dve uri in pol trajajoči vožnji z udobnim avtobusom do parkirišča Rakove ravni nad prelazom Volovjek je vsem že prijal svež planinski zrak. Po pripravi in jutranjem okrepčilu je vsak odsek planinsko turo nadaljeval po svojem načrtu.
Markirana pot nas je vodila po makadamu in planinski stezi navkreber skozi gozd. Kmalu smo na Gojškem stanu že občudovali cvetoče rože, prvo večjo lokev in za planino značilno leseno pastirsko bajto, krito s skodlami. Med vzponom prek Male planine smo bili vsega naštetega deležni v izobilju, odprli pa so se tudi razgledi proti Menini planini in Zasavju. Počitek na terasi Domžalskega planinskega doma na Mali planini nam je ob okusni malici in razgledih proti Krvavcu in Kalškemu grebenu prav dobro del.
Sledila je sproščena hoja preko prostrane visokogorske pašne planote, ki velja za največjo v Sloveniji. Tudi brez krav – pašna sezona se namreč začne junija – smo bili navdušeni nad lepotami, poleg tega pa še na kravjeke ni bilo treba paziti. Proti našemu cilju Gradišču, najvišjemu vrhu Velike planine, smo se podali po strmejši grebenski stezi in med postanki uživali v razgledih na gorenjsko ravnino vse tja do Ljubljane, proti Grintavcem in na zares veliko Veliko planino. Njen zaščitni znak so naravne lepote valovite planinske pokrajine z vodnimi jezerci, imenovanimi kali, in celo v evropskem merilu največje ohranjeno planšarsko naselje tipičnih lesenih pastirskih bajt, kritih s skodlami. Idilično podobo dopolnjuje prav tako lesena kapelica Marije Snežne na hribčku ob robu naselja, ki je bila med drugo svetovno vojno požgana, leta 1988 pa ponovno postavljena. Cvetoče zaplate encijana, svišča, jegliča in teloha so božale oči in dušo ter vlivale dodatno energijo.
Na majhnem kamnitem vrhu z razgledno ploščo in vpisno skrinjico so nam razglede na Kamniško-Savinjske Alpe delno zastirali oblaki. Po obveznem fotografiranju smo si ogledali novo, pred štirimi leti zgrajeno šestsedežnico, ki na Gradišče pripelje z zgornje postaje nihalke in je tudi tokrat obratovala. Pozimi pa je tu pravi smučarski raj. Ob sestopanju skozi samo pastirsko naselje smo lahko še podrobneje opazovali tipično arhitekturo pastirskih stanov in kapelice. Še enkrat smo si tu napolnili baterije in se napotili proti dolini čez slikovito Gojško planino. V bližini nas je v senčni kotanji prijetno presenetila snežna zaplata z obrobo žafranov. Ti so bili za nagrado in slovo. Čim skopni sneg, se celotna planina odene v njihov plašč. Jih pridemo občudovat naslednjo pomlad!
Prijazen šofer nas je z avtobusom že čakal na parkirišču in nas odpeljal do spodnje postaje vzpenjače, s katero so se v dolino vrnili mladi planinci. Sledila je še kratka skupna vožnja po dolini do doma v Kamniški Bistrici in izvira istoimenske reke, nato pa dolga pot nazaj proti domu.
Zadovoljni in hvaležni za bogat in čudovito preživet dan v dobri družbi smo si v zgodnjih večernih urah v Godoviču, Idriji in Spodnji Idriji mahali v slovo – do ponovnega snidenja.
Besedilo: Valerija Pavšič
Fotografije: Rajko Gnezda in Miri Bratuš