V soboto, 11. 4. 2026, smo se mladi planinci odpravili na Vipavsko. Naš cilj je bila Gradiška tura, vrh, ki s svojim značilnim križem že od daleč vabi pohodnike. Pohod, ki nas je čakal, je bil poseben, saj smo se takoj po prihodu na izhodišče pri Kampu Tura razdelili na dve skupini – mlajšo in starejšo. Proti vrhu smo se odpravili vsaka po svoji poti, ob tem pa smo se nenehno spraševali, katera skupina bo prej zagledala križ na cilju.
Z mlajšo skupino smo se podali po nekoliko daljši, a precej položni poti. Ta pot nas je vodila čez razgledna pobočja nad Vipavo. Med sproščenim sopihanjem proti vrhu smo imeli veliko časa za občudovanje spomladanskih cvetlic, ki so že krasile okolico poti. Otroci so bili pozorni na vsako podrobnost v naravi, hkrati pa smo aktivno urili planinske veščine z iskanjem markacij na skalah in drevesih. Vsaka najdena rdeče-bela pika je bila potrditev, da hodimo v pravo smer, kar je mlajšim pohodnikom vlivalo dodatno motivacijo.
Medtem ko so mlajši mirno napredovali po uhojenih stezah, je nekoliko stran med strmimi skalami odmevalo šklopotanje vponk. Tam je bila starejša skupina, ki se je do vrha odpravila po zelo zahtevni zavarovani plezalni poti, znani kot Furlanova pot. Ta del vzpona je od njih zahteval popolno zbranost in uporabo tehnične opreme. Že pred vstopom v steno so si nadeli plezalne pasove in čelade, pripravili samovarovalne komplete ter se seznanili s pravili gibanja po takih zahtevnih poteh.
Vzpon po Furlanovi poti je zahteval stalno uporabo samovarovalnih kompletov. Starejši so se pomikali po jeklenicah in varno prepenjali vponke, saj je pot na več mestih navpična in izpostavljena. Pri plezanju v steni so si pomagali s kovinskimi klini, ki so služili kot oprimki in stopišča. Čeprav je pot tehnično zahtevna in zahteva nekaj moči v rokah, so vsi udeleženci ovire premagali brez težav ter uspešno izstopili na greben malo pod vrhom. Od tam jih je do vrha čakalo še dobre pol ure hoje po tehnično nezahtevni, a vseeno strmi poti.
Po prihodu na vrh sta se obe skupini ponovno združili. Pri križu smo si privoščili več kot zasluženo malico iz nahrbtnikov. Uživali smo v razgledih, ki so se odpirali na celotno Vipavsko dolino, in se prijetno ogreli na pomladnem soncu, ki nas je spremljalo ves dan. Seveda nismo pozabili na pomembno opravilo – odtis žiga v naše planinske knjižice, kar je za vsakega mladega planinca dokaz o uspešno opravljeni turi.
Druženje obeh skupin se je nadaljevalo v prijetnih pogovorih med spustom v dolino. Starejši so mlajšim navdušeno pripovedovali o plezanju v steni, mlajši pa o zanimivostih, ki so jih opazili ob položnejši poti. Domov smo prišli bogatejši za nov osvojen vrh in lepo skupno izkušnjo, ki nas je še bolj povezala.
Vas zanima, katera skupina je hitreje osvojila vrh? Ker ni šlo za tekmovanje in smo vsi zmagali s tem, da smo vrh varno dosegli, naj to ostane naša majhna skrivnost.
Barbara Čibej in Timotej Tušar
