Sobotno jutro, 5. aprila 2025, je ponudilo idilične razmere za pohodništvo. To priložnost smo z veseljem izkoristili člani Planinskega društva Idrija in se podali na priljubljeno Pot po Robu. Ta slikovita pot se vije po skrajnem zahodnem robu Trnovskega gozda, od Predmeje do Cola, mi pa smo v objemu prebujajoče se pomladi na njej preživeli nepozabno dopoldne.
Našo pot smo začeli v Predmeji, na razgledni točki, ki nam je takoj ponudila čudovit razgled na Vipavsko dolino pod nami. Od tam smo nadaljevali proti Dolskemu maju (912 m). Čeprav vzpon ni bil velik, je bila pot ves čas prijetno razgibana in polna presenetljivih razgledov.
Z Dolskega maja, drugega najvišjega vrha na naši poti, smo se sprva nekoliko spustili in nadaljevali po stezi, ki je vijugala med pašniki in gozdom. Občasno se je pot približala robu strmih, mestoma prepadnih pobočij, od koder so se odpirali dih jemajoči pogledi na Vipavsko dolino – prav ti razgledi so eden glavnih čarov te poti. Kasneje se je teren nekoliko zravnal in prešel v ožjo stezico, ki je prečkala številne travnike, na katerih so že začele cveteti prve pomladanske rožice. Pot nas je vodila mimo skalnatega grebena, ki se strmo spušča proti dolini, se za kratek čas umaknila na položnejši teren, nato pa se znova strmo dvignila ob robu pečin. Zadnji del vzpona nas je iz gozdička pripeljal na razgledno travnato pobočje, po katerem smo se v nekaj minutah povzpeli na vrh Otliškega maja. Od tu ni bilo več daleč do Otliškega okna, izjemne naravne znamenitosti, ki s svojo mogočno odprtino in pogledom skozi njo vedno znova očara.
Po krajšem postanku pri oknu smo nadaljevali pot, ki je še naprej izmenično tekla med travniki in gozdom. Če se je do Otliškega okna le občasno približala robu, se ga je od tu naprej vztrajno držala. Med hojo smo tako lahko nenehno občudovali Vipavsko dolino pod sabo. Kljub prijetno toplemu soncu nas je na izpostavljenih delih hladil osvežujoč veter. Pot nas je končno pripeljala do padalskega vzletišča Kovk, kjer smo opazovali jadralne padalce med pripravami na polet. Od tam smo se hitro povzpeli še na sam vrh Kovka (961 m), najvišjo točko Poti po robu, ki ponuja prostran razgled na okoliške vrhove in doline. Z vrha nas je čakal le še spust proti Colu, kjer nas je že čakal avtobus. Dan je bil sončen in prijetno topel, kar je še dodatno prispevalo k odličnemu vzdušju med pohodniki. Svež zrak in prebujajoča se narava sta ustvarila idilično okolje za druženje in sprostitev. Številne razgledne točke so nam med potjo ponujale dih jemajoče panorame. Čeprav je bil šele začetek aprila, so travnike že krasili prvi pomladni cvetovi in s svojimi barvami popestrili zeleno pokrajino.
