Predzadnji novembrski teden je obetal ohladitve in sneg do nižin. Planinci se vremenskih napovedi nismo ustrašili in tudi sneženja dan pred tem ne. Na mrzlo megleno sobotno jutro smo se zbrali na avtobusni postaji, mlajši in starejši planinci v pričakovanju, da se odpravljamo na Primorsko v toplejše kraje. Že v Godoviču so nas pozdravili prvi sončni žarki in lesketajoča bela snežna odeja. Tam smo pobrali še zadnje potnike in se odpeljali proti obali. Avtocesto smo zapustili na izvozu Kastelec in nadaljevali po lokalni cesti do vasi Podgorje. Pred seboj smo že zagledali Slavnik odet v snežno odejo. Kar nekoliko presenečeni smo bili, saj tam nismo pričakovali snega. Smo bili pa vsi dobro opremljeni, zato nas to ni prav nič zaskrbelo. Še več, otroške oči so kar zasijale.
Naš vrh pa ni bil Slavnik, na katerega se je ta dan povzpelo večina pohodnikov. Z istega izhodišča smo južno od Slavnika, kjer se slovenski hribi še zadnjič povzpnejo nad 1000 metrov, preden se dokončno vdajo v usodo in se spustijo proti Piranskemu zalivu, povzpeli na sosednji greben. Ta se zlagoma dviga nad Podgorskim krasom in na drugi strani čez Kraški rob strmo pade proti Bržaniji. To je pokrajina, v kateri se je čas ustavil.
Pot smo pričeli v vasi Podgorje. Mlajša skupina se je morala najprej podkrepiti, da je lahko zagrizla v strm klanec. Starejši pa smo hitro pričeli s hojo. Prvi del poti vodi po makadami cesti, ter nato preide v strmo pot, ki do vrha ne popušča. Pot je potekala po gozdu in kljub strmini smo osupnili nad lepoto narave. Drevesa so bila odeta v snežno odejo. Napihani sneg se je oklepal debel, sončni žarki so kukali skozi veje in vse se je lesketalo. Hlad in rdeča lica na obrazih sta nam dala občutek, da smo na pravi zimski turi. Kmalu smo stali na prvem vrhu – Kojniku. Od tam smo imeli pogled na Slavnik. Pot smo nadaljevali čez prostrane, razgledne kraške travnike do Goliča in nato še Lipnika. Omenjeni vrhovi so del grebena na Kraškem robu, skoraj ob slovensko-hrvaški meji. Z grebena smo ves čas imeli lep pogled na Slavnik, Snežnik, Učko, Istro in Tržaški zaliv. Ker je bilo vreme jasno in lepo je naš pogled segel vse do Julijcev in Dolomitov. Z Lipnika smo pot nadaljevali po dolini, kjer smo se nato povzpeli proti Kojniku, vendar že pred vrhom zavili v dolino. Na tej točki smo srečali tudi mlajšo skupino, ki je osvojila dva vrhova – Kojnik in Golič. Imeli so nekoliko več časa za malico in za prvo kepanje v tej zimi. Vsi smo sledili markacijam na poti, saj je pot dobro označena in markirana, ter tako opravili krožno turo. Kljub temu, da na poti nismo srečali veliko planincev, smo bili dovolj glasni, da smo pregnali divje prašiče. Že zjutraj smo opazili sledi, kako so rili po tleh in iskali hrano.
Sončni žarki so počasi izgubljali svojo moč. Tudi mi smo se napotili proti domu. Prijetno utrujeni, nasmejani in rdečih lic smo še klepetali do doma. Predvsem pa napolnjeni z vtisi – vsak na svoj način. Bodisi s prostranostjo narave, lepimi razgledi, mirnim okoljem, snegom, ki je škripal pod nogami in se lesketal pod sončnimi žarki ali pogovorom s prijatelji. V hribih se imamo vedno lepo.
Katarina Bončina
