Planinsko društvo Idrija in Geopark Idrija sta 12. aprila 2025 izpeljala pohod po Krajinskem parku Zgornja Idrijca s Hudega polja mimo bolnice Pavla do Idrijske Bele. Pohod je bil pravzaprav ponovitev tistega iz oktobra lanskega leta, ki se ga številni interesenti takrat niso mogli udeležiti.
Tudi letos je bilo vreme naklonjeno šele v tretjem poskusu in tudi tokrat so marsikomu druge obveznosti in zdravstveni razlogi onemogočili udeležbo. Lepo vreme, prijetna družba in številna nova spoznanja pa so na koncu poplačali vztrajnost pohodnikov. Teh je bilo skupaj 34, razporejenih v dveh skupinah, ki sta prehodili začrtano pot v razmaku ure in pol.
Manjša številčnost v vsaki skupini je pripomogla k večji medsebojni povezanosti, dobremu vzdušju in k temu, da je bilo laže podati in sprejemati številne različne informacije o tem, kar nam je bila pripravljena odkriti na prvi pogled sicer divja okolica. Ni zgolj naključje, da je bil ta pohod uvrščen v program študijskega krožka Spoznajmo bogato dediščino okolice Idrije. Poleg planinskih vodnikov Valerije Pavšič, Andreja Bončina in Timoteja Tušarja ter spremljevalcev Branka Podgornika in Danila Pavšiča sva za predstavitve vsebine med potjo poskrbela Anka Rudolf in Vlado Sedej, na Krekovšah pa Maksimilijan Mohorič. Z vprašanji in dodatnimi informacijami so sodelovali tudi drugi udeleženci. Za zbirko fotografij s poti pa sta poskrbela Miri Bratuš za prvo skupino in Rajko Gnezda za drugo.
Celoten pohod je potekal po osrčju Krajinskega parka Zgornja Idrijca. Že vožnjo z avtobusom iz Idrije do Hudega polja smo vodniki popestrili z informacijami o krajih, ki smo si jih ogledovali skozi okna. Marsikdo od udeležencev doslej še ni poznal Nikove, Kočevš, Razorov, Mrzle Rupe. Od makete Idrijskega oziroma Gnezdovega žičnega izvleka smo lahko na nasprotni strani zgornjega toka Idrijce videli celoten greben, ki smo se ga bili namenili prehoditi: s Hudega polja, čez območje Gnelic na Krekovše, na Osrednik in nato spust čez Tršanovše v Idrijsko Belo.
Čeprav precej gosto prepreden z različnimi potmi od stezic do vlak in goznih cest, ta predel deluje divje, ker ni naseljen ter je poln strmih skalovitih pobočij in grap s številnimi skoki, tolmuni, brzicami in manjšimi slapovi. Vendar pa tudi ta divjina postane bolj domača, nekako oživi, ob pripovedih o delovanju in bivanju naših prednikov v teh gozdovih. Zaradi potreb idrijskega rudnika živega srebra in samega mesta Idrija po lesu so imeli ti gozdovi v vsej petstoletni zgodovini delovanja rudnika izreden pomen in so bili deležni poleg izkoriščanja tudi skrbi za obnavljanje in izboljševanje dostopnosti. Zato tudi še sedaj na gosto posejani sledovi tega. To niso le klavže na Idrijci in Belci, ki so poleg Kanomeljskih najbolj znane, ampak tudi sledovi še starejših, večinoma lesenih, klavž in pregrad na obeh glavnih vodah ter številnih pritokih. Tudi nekaj osamljenih domačij in gozdarskih hiš ter barak je nastalo predvsem v povezavi z izkoriščanjem gozda. Poleg tega pa so tu še ostanki gozdnih železnic (laufov), kopišč ter številne poti, ki so služile za prevoz tovorov in dostop do delovišč. Tudi lov (dovoljeni in divji), je bil tu pomembna gospodarska dejavnost, nekdaj še veliko bolj kot danes.
Ti odmaknjeni predeli so imeli svoj pomen tudi v nemirnih časih. Območje Mrzle Rupe in okolice je bilo pomembno kot eden izmed naravnih prehodov med vzhodom in zahodom v različnih zgodovinskih obdobjih. Zato je v virih omenjen obrambni zid iz rimskih časov pri Habetu, najdeno beneško orožje, spopad med svetokriškimi in tolminskimi na Hudem polju ter še neraziskano arheološko nahajališče na Tabrovšu.
V prvi svetovni vojni je nad desnim bregom Belce potekal krak feldbana, ki se je v Godoviču odcepil o idrijskega kraka in vodil čez Črni Vrh in Zadlog do Lokev, kjer je bila avstrijska zaledna baza za soško fronto.
V drugi svetovni vojni so čez Mrzlo Rupo potekali pogosti premiki tako partizanskih kot tudi okupatorjevih enot. Številni so bili tudi spopadi na tem območju, podobno kot na celotnem ozemlju med Gorenjsko in Primorsko. Zlasti so bili ogorčeni in kruti boji v bližnjem Trnovskem gozdu in na Vojskarski planoti v zadnji ofenzivi konec marca in začetek aprila 1945, ko je šlo za obstanek partizanske vojske (IX. korpusa) na tem območju in posledično za uresničitev cilja priključitve Primorske k Sloveniji oz. takrat Jugoslaviji.
Kljub svoji številčnosti in premoči pa sovražnik takrat ni našel partizanske bolnice Pavla. Ta je delovala prav v bregovih in grapah med Idrijco in Belco od začetka leta 1944 do konca vojne. V njej se je zdravilo skupaj 954 (skupaj z okrevališči v Jagrščah in na Vršah 1.685) ranjenih in obolelih partizanov, povprečno 120 do 160. V sedanjem času si je težko predstavljati kakšni napori, vzdržljivost, iznajdljivost in pogum so bili potrebni, da je 60 do 70 članov osebja poskrbelo za zdravljenje, oskrbo in varnost svojih tovarišev. Vsaj malo občutka o tem smo dobili, ko smo se med pohodom spustili po komaj vidni, a dovolj dobro označeni stezi do obeležja na mestu nekdanje Zadnje centrale Partizanske bolnice Pavla. To je bila le ena, a zadnja in največja, od šestih glavnih lokacij, na katerih je bolnica delovala v letu in štirih mesecih svojega obstoja. Vtis, ki smo ga lahko dobili ob obeležju na izravnavi na mestu nekdanje barake in skozi kratko predstavitev delovanja bolnice, smo dopolnili še z obiskom pokopališča na izpostavljenem grebenu s spomenikom umrlim ranjencem, ena skupina tudi z obiskom spodmola v visoki strmi steni nad Belco, ki je dvakrat služil težjim ranjencem kot skrivališče v času nemške ofenzive.
Po vrnitvi z območja nekdanje bolnice na cesto Vrh Bata je naša pot ponovno potekala deloma po gozdni cesti deloma po stezah po grebenu med Idrijco in Belco. Obe vodi smo videli le v krajših odsekih in seveda so ostali skriti vsi številni biseri narave, ki jih je moč srečati, če gremo po dolini. Smo bili pa zato nagrajeni z lepimi panoramskimi pogledi na celotno območje obeh dolin, na raztegnjeni Čekovnik s Hleviško planino, Gore, na severno obrobje Trnovskega gozda, Križne gore in Hrušice pa tja proti Slivnici in Javornikom. Spretna fotografa pa sta uspela v objektiv ujeti tudi bolj oddaljene zanimivosti v dolini kot so Putrihove klavže, Tratnikovi usadi in še kaj. Za kakšen teden smo prehiteli pomlad, da še ni uspela zakriti večine pogledov s svežim listjem. Kljub temu pa nas je pa že pozdravila s prvim cvetjem, tudi z avrikljem.
Čeprav se je pot največ časa spuščala, je bilo vmes tudi nekaj vzponov. Zato so večini udeležencev prijali nekoliko daljši počitki pri obeležju Bolnici Pavla, na razgledni točki vrh Bata, na Krekovšah in na Tršanovšah. K temu je prispevalo razmeroma toplo vreme, dobra družbe, pri nekaterih pa tudi spomladansko pomanjkanje kondicije in že bolj častitljiva leta. Zato ni čudno, da je 75 – letni udeleženec za zaključek napisal: Bilo je kar naporno, ampak zelo lepo.
