Teden ni prinesel nič novega glede vremena, česar v tej muhasti pomladi ne bi bili vajeni. V želji po lepšem vremenu smo se odločili pogledati k našim severnim sosedom v Avstrijo. Pravijo, da je tam vse boljše in lepše kot pri nas. Pa je bilo res tako? Sledite zapisanim vrsticam in boste izvedeli kaj smo videli.
Poln avtobus, mladih kot tudi odraslih planincev, je v soboto, 10. maja odpeljal iz Idrijske kotline. Kot smo že vajeni po vijugasti Zali do Logatca, tam na avtocesto in čim hitreje mimo Ljubljane, proti hribovcem domači Gorenjski. Savi Dolinko smo nato sledili mimo Kranjske Gore do Podkorena kjer smo zavili proti Korenskemu sedlu. Kmalu po prehodu državne meje smo zagledali naš cilj – Dobrač. Bolje rečeno smo ga videli le polovico, saj se je vrh kopal v megli. Lahko smo le slutili kako mogočna gora je pred nami. Južno ostenje je mogočno in prepadno. Leta 1348 je območje prizadel močan potres, ki je imel za posledico šest večjih podorov katerih posledica so strma in prepadna južna pobočja. Ti podori naj bi zasuli več vasi in zajezili reko Ziljo, za katero naj bi nastalo jezero. Kljub temu strašnemu dogodku pa so razlage izvora imena Dobrač prijetnejše. Tista najlepša pravi, da so ljudje nekoč v njem videli nekaj dobrega. Opremljeni z novim znanjem smo se zapeljali mimo Beljaka in vzpon proti našemu cilju začeli kar po cesti. Z avtobusom smo se po Beljaški alpski cesti povzpeli vse do nadmorske višine 1732 metrov.
Po dolgi vožnji se je najprej prilegla malica. Založeni z novo energijo smo se vzpenjali proti vrhu. Pot ni bila zahtevna, saj smo hodili po makadamski cesti. Ker je zima še do nedavnega opletala z repom, nas niso presenetile niti zaplate snega na poti. Zadnji postanek smo opravili tik pod vrhom. Zakaj? Na poti nas je spremljala gosta megla, tako da vrha nismo videli in smo bili prepričani, da nas do počitka na vrhu čaka več hoje, kot jo je naposled bilo. Mlajši so zavetje hitro poiskali v koči, starejši pa so si z veseljem ogledali še obe najvišje ležeči cerkvi v Evropi. Večja je poimenovana Nemška ali Marija na skali, tista manjša pa je Slovenska, saj so jo postavili slovenski kmetje iz Ziljske doline, potem ko naj bi Marija ozdravila gluhonemega otroka. V času, ko smo nabirali energijo za povratek, se je izboljšalo tudi vreme. Tako smo lahko občudovali tudi več kot 160 metrov visok televizijski stolp, ki daje značilno podobo vrhu gore. Hoja ob povratku je bila prijetnejša. Megle je bilo vedno manj, sonca pa čedalje več. Tudi okolica se ni več sramežljivo skrivala za oblaki, zato smo lahko občudovali Baško, Vrbsko in Osojsko jezero. Za vse navdušence nad gorami pa so se pokazale tudi Karavanke ter venec Alp od Julijskih in Ziljskih do Karnijskih. V pogledih in soncu pa je uživala tudi gamsja družina.
Pogorje pa skriva še eno atrakcijo, ki se ji nismo mogli izogniti. Ves dan smo govorili o podorih, ki jih je povzročil potres leta 1348. Ni nam ostalo drugega, kot da si enega ogledamo od blizu. Zanimiva razgledna ploščad je postavljena nad podorom imenovanim Rdeča stena. Praznina, ki je zevala pod nogami nas ni pustila ravnodušnih. Še enkrat več smo se zavedali, da smo proti naravi nemočni in smo pravzaprav samo njeni gostje.
Izlet smo tako počasi pripeljali h koncu. Sledila je le še vožnja proti domu. Vreme, tudi pri naših severnih sosedih, ni nič manj muhasto kot pri nas. A nekaj smo vendarle naredili prav, saj nas je sonce na koncu veselo pozdravilo. Mogoče pa je megla na vrhu vzpodbuda, da se na to, več kot dva tisoč metrov visoko, goro še vrnemo in v širnih razgledih uživamo prav na vrhu.
Andrej Bončina
