S planinsko skupino mladih planincev na podružnični šoli v Godoviču smo
uresničili dogovor in željo, da bi pred zaključkom šolskega leta pripravili dvodnevni
izlet do naše planinske koče na Hlevišah in tam seveda tudi prenočevali.
V maju in začetku junija vremenske razmere niso bile prav ugodne, a smo se
vendarle uspeli dogovoriti za petek,14. in soboto, 15. junija, ko so nam vremenarji
obetali sončno vreme.
Iz Idrije smo se podali na pot v poznih popoldanskih urah. Po mestu je bilo dokaj
živahno v pričakovanju otvoritve Čipkarskega festivala. Že takoj smo iskali in sledili
markacijam čez Mestni trg in po Rižeh navzgor.
Bilo je soparno, naši nahrbtniki pa kar težki – za 2 dni je treba marsikaj vzeti s
seboj. Počitek na Pringlu se je prav prilegel; še nekaj požirkov vode, kaj sladkega za
moč in nato po Lovski markirani stezi v breg. Razposajen klepet je bil znamenje
navdušenja in pričakovanja. Po nekaj krajših postankih smo izza ovinka zagledali
kočo in igrala v dolinici pod njo. Pohiteli smo po stezi in stopnicah do dvorišča pred
vhodom. Naše »ritke« so prav hitro poiskale klopi ob mizah, na vratih pa se je že
prikazala oskrbnica z loncem čaja.
Ponovili smo nekaj pravil o obnašanju v planinskih kočah, se sezuli in se
radovedno povzpeli do sob, kjer bomo prenočevali. Nekaj dogovorov, kje bo kdo
spal, potem »mala šola« postiljanja. Posebna uganka je oblačenje odeje v prevleko.
Tudi to nam je z medsebojno pomočjo uspelo. Potem pa hitro v jedilnico. Od tam je
neznansko lepo dišalo. Po okusni mineštri, je prišlo še tisto dišeče – palačinke!
Dovolj jih je bilo tudi za dodatek.
Zunaj je bilo še svetlo, zato smo se spustili po bregu navzdol in se pomerili na
plezalni steni. In še preizkus malega tobogana.
Skozi krošnje dreves se je počasi spuščal mrak, zato smo se vrnili v zavetje koče.
Tam je bil čas za razne igre, tudi kaj zapeli smo. Da bi bilo bolj zanimivo, smo se
podružili v tri skupine in tako imeli 2-dnevno tekmovanje – tudi v primernem
planinskem obnašanju. Ura je hitela proti kuncu dneva, mi pa malo umivanja in nato v
postelje. Potem še obljubljena pripovedka, za fante o mogočnem velikanu, v dekliški
sobi seveda o dobrih vilah. Spanec je kar sam silil na oči.
Zbudili smo se v sveže jasno jutro. Po bogatem zajtrku smo se z lažjimi nahrbtniki
odpravili proti vrhu Hleviš. Pred odhodom smo se pred kočo s pomočjo zemljevida in
kompasa še malo orientirali. Poiskali smo Godovič na zemljevidu in tudi v naravi –
gledali smo tja proti JV. Na skali ob stezi proti vrhu smo se preizkušali v pravilnem
plezanju.
Z vrha Hleviš so mladi planinci v daljavi sami prepoznali Špičasti vrh nad Zadlogom.
Ugotovili smo, da z našega vrha zaradi poraščenosti ni prav dobrega razgleda. Po
vpisu v planinsko knjigo v skrinjici, smo nadaljevali po markirani stezi proti Vojskemu,
a seveda le do odcepa proti naši koči.
Pogovarjali smo se o pravilni varni hoji, med potjo opazili lepo cvetoči rododendron in
se spet znašli pred kočo. V gozdu pod kočo so se nato skupine pomerile v iskanju
skritega zaklada. Ne iščite ga! Vse tri skupine so ga dobile in se vsaka s svojim
posladkale.
Pred kosilom so zapisali vse o tem dvodnevnem izletu še v knjižice Mladi planinec.
Prišel je čas kosila. Žlikrofi so nam seveda teknili.
Spet smo napolnili nahrbtnike s svojo prtljago, se zahvalili prijaznima oskrbnicama
Janji in Valeriji za prijetno bivanje v koči ter se napotili nazaj proti Idriji.
V slaščičarni obvezen postanek, nato pa do avtobusne postaje, kjer so že čakali
starši.
»Lepo je bilo, kdaj gremo spet?« je bilo slišati.
Nace Breitenberger
