Prav je, da zadnji planinski izlet v šolskem letu ni prenaporen, ponuja lepe razglede, kakšno zanimivost za dodatno popestritev hoje, ima razgiban teren, nudi počitek za oči na cvetočih travnikih, do njega ne vodi predolga vožnja in da ponudi kakšno presenečenje. Združiti vse postavke v en dan je morda ambiciozno, a še zdaleč ne neuresničljivo. V iskanju vsega našteta, predvsem pa v želji, da preživimo lepo pomladno soboto na višjih nadmorskih višinah, smo se mladi planinci 7. junija 2025 zjutraj odpeljali iz domače kotline proti Soriški planini oz. na Bohinjsko sedlo. Izhodišče na izteku smučišča se je pred začetkom našega vzpona še kopalo v soncu, ki pa so ga kmalu zagrnili oblaki, ki jih je prignal jugozahodni veter.
Po okrepčilu od zvitih cest in zgodnje ure smo zagrizli v klanec in bili hvaležni, da nas poleg naklona dodatno ne grejejo še sončni žarki. Vsa v cvetju in dobro markirana steza nas je vodila severozahodno od vznožja smučišča Soriška planina proti grebenu, kjer nas bi v primeru jasnega vremena pričakal krasen razgled, tako pa sta nam naproti prihajala megla in oblaki. Zlajnana lekcija o vetrovki, ki ne sme zapustiti pohodniškega nahrbtnika, nam je prišla tokrat prav, poleg tega pa ni bilo težko najti zavetja tudi v številnih bunkerjih, posejanih po celotni Soriški planini. Podzemne utrdbe, ki so služile za varovanje Rapalske meje med obema vojnama so navdušile prav vse. Po razvejanih rovih in sobanah smo se sprehodili še večkrat v tem dnevu in vsakič v njih odkrili kaj novega, celo drobne prebivalce le-teh. Med potjo smo v daljavi že zagledali naš prvi vrh z markantno železno kupolo oz. “bulo”, kot so jo otroci poimenovali. Sem in tja nas je ob poti spremljalo blejanje mimoidočih ovac na paši, ki je vse spravilo v dobro voljo.
Na Možicu smo zaradi vetra in pršenja iz megle na hitro poštempljali naše planinske knjižice in se spustili v sedlo, kjer je bila v terenu ravno pravšnja kotlina za malico v zavetrju. Transverzala nas je nato vodila po utrjenem kolovzu, vklesanem v skalo in nas pripeljala na greben nad italijansko kasarno, ki služi kot pastirski stan za pašo ovac. Pomahali smo pastirju in jo lahkih nog mahnili po blagem spustu do muzejsko ohranjene tovorne žičnice, kjer smo si ob informativni tabli vzeli čas za pogled v zgodovino. Pod grebenom Slatnika nas je pot vodila mimo vojaških obrambnih jaškov in bunkerja, ki smo ga s pomočjo svetilk tudi raziskali. V nekaj minutah zložne hoje po cvetočem travniku smo dosegli tudi njegov vrh in odtisnili še drugi žig na tem pohodu. S pogledom v Baško grapo na naši desni smo opravili z grebenskim spustom s Slatnika vse do sedla, od koder je do najvišje točke Lajnarja enakomeren vzpon do oddajnika in obračalnega kolesa vlečnice na vrhu smučišča. Tudi na Lajnarju stoji železna kupola, na kateri smo v vse boljših vremenskih razmerah uspeli narediti skupinsko sliko, se razgledati, odtisniti tretji žig in pomalicati zadnje sendviče.
Naš spust je potekal mimo črede krav na popoldanskem prežvekovanju v sedlu pod Lajnarjem, kjer se je skupinica najbolj zagretih planink z vodnikom zapodila še na četrti vrh tega dne – Dravh. Ob umetno narejenem jezeru (za namene zasneževanja smučarskih prog) se je naša skupina zopet združila, ustavili pa smo se še pred sicer zaprto Litostrojsko kočo in ob planinskem panoju Soriške planine pregledali prehojeno pot celotnega dne.
Od vseh potrebnih alinej za zadnji planinski izlet v šolskem letu nismo dočakali le še presenečenja. Da bi zadostili tudi tej postavki, smo po le nekaj prevoženih serpentinah proti domu zapustili avtobus in si v gozdu ob regionalni cesti nenapovedano ogledali mistične poslikave na skalah. Ne gre za podobe, ki bi naravo kazile, ampak umetnine čudovito dopolnjujejo ambient in njegovo sporočilnost človeku. Navdušeni nad delom lokalnega umetnika Mohorja Kejžarja iz Sorice smo sklenili potepanje po Soriški planini in se rahlo utrujeni prepustili bogve kolikim ovinkom do doma. Izkupiček dneva? Vse postavke odkljukane.
Neža Lapajne
