Na zadnjo januarsko soboto smo se planinci idrijskega planinskega društva odpravili na prijeten planinski izlet. Avtobus, z mlajšimi in starejšimi planinci iz Spodnje Idrije, Idrije in Godoviča, je s kar 32 udeleženci, in skoraj dvakrat toliko nahrbtniki, odpeljal proti Gorenjski. Med potjo smo lahko opazovali le zasnežene vrhove naših najvišjih gora, saj so bila nižja pobočja odeta v meglo. Vremenska napoved za ta dan ni bila najbolj obetavna. Na zahodu možne rahle padavine. Le kje drugje bi lahko deževalo, če ne tam, kjer ima dež ta mlade, sem si mislila. Pa sva rekli z vodnico Valerijo, ki je na izlet vodila starejše planince, da okrog jezera lahko gremo z dežniki in pot po potrebi tudi skrajšamo. Še dobro, da nismo ostali doma.
Avtocesto smo zapustili na izvozu za Bled. Najprej lepi pogledi na Blejsko jezero in otoček na sredini, nato smo vožnjo nadaljevali mimo Bohinjske Bistrice do Ribčevega Laza. Tam pa nas je, na začudenje vseh, pozdravilo sonce.
Bohinjsko jezero je bilo obsijano v vsej svoji lepoti. Mirna vodna gladina, odsev hribov v njej, spokojnost in tišina narave…. Prav slednje je ta dan za nekaj časa prekinil vrvež otrok, ki so veselo raziskovali ob obali jezera. Prav hitro se jim je pridružil tudi račji par.
Osnovnošolec Oskar Tit pa je že ob prijavi na izlet izrazil željo, da bi prehodil celoten krog okoli jezera. Na pot se je tako odpravil s starejšo skupino. Ko smo se popoldan zopet vsi zbrali na avtobusu, mi je navdušeno pripovedoval o svojih doživetjih:
»Ko smo v Ribčevem Lazu zapustili avtobus, smo se najprej podali na kavo in kakav, nato pa smo si ogledali cerkev sv. Janeza Krstnika, katera je pravi simbol Bohinja. Občudovali smo jezero, ki je zares veliko in naše najgloblje stalno jezero. Pot smo nadaljevali najprej ob severni obali. Nič se nam ni mudilo, saj smo imeli časa na pretek. Na približno četrtini poti smo se ustavili in naredili jutranji zajtrk. Potem pa naprej vse do Ukanca, kjer smo se srečali z mlajšo skupino planincev. Čakala nas je še pot naprej po južni strani Bohinjskega jezera. Ko smo zaključili krog v Ribčevem Lazu, smo si privoščili planinsko kosilo. Po postanku smo se odpravili na razglednik nad Bohinjskim jezerom, in sicer na Peč. Po povratku v dolino smo se, kot pravi planinci, še fotografirali pri spomeniku prvopristopnikom na Triglav. V bližini nas je že čakal avtobus in odpeljali smo se do bazena v Bohinjski Bistrici, kjer nas je že čakala mlajša skupina.«
»Kako ste se imeli pa vi?« me je vprašal Oskar Tit.
Povedala sem mu, da smo mi kar hitro naredili postanek za malico in se podkrepili za nadaljnjo pot. Med potjo smo si ogledali in prebrali table z opisi jezera in o pravilih obnašanja v Triglavskem narodnem parku. Spoznali smo, da je Bohinjsko jezero največje stalno in naravno jezero v Sloveniji, ki leži v Julijskih Alpah na severozahodu države. Leži v osrčju Triglavskega narodnega parka in velja za slovensko naravno znamenitost. Po površini ga v Sloveniji presegata le presihajoče Cerkniško jezero (kadar je napolnjeno) in umetno Ptujsko jezero. Najgloblja točka jezera je globoka 45 m. Ugotovili smo, da je globlje kot slovensko morje. Najgloblja točka slovenskega morja se nahaja 300 m severozahodno od rta Madona v Piranu in je 38 m pod morsko globino.
Med potjo smo opazovali in poimenovali vrhove, ki so nas obdajali, s pogledi smo iskali gondolo, ki je vozila na smučišče Vogel. Na polovici krožne poti, v Ukancu, pa smo pojedli še kosilo in se tako okrepili za plavanje v bazenu. Še pot čez most, pod katerim priteče Savica, ki višje pod hribi pada z istoimenskim slapom. Na drugi strani nas je že čakal avtobus. Odpeljali smo se v vodni park v Bohinjsko Bistrico. Prehitro je minilo uživanje v vodi, plezanje po plezalni steni, spuščanje po toboganu, masiranje v jacuzziju in plavanje. Lačni po vodnih vragolijah pojemo še zadnje sendviče in že sedimo na avtobusu proti domu.
Po končanem klepetu sva opazila, da je v avtobusu tišina. Skoraj vsi so zaspali po polno doživetem dnevu. Tudi sama sva bila enotnih misli, da nam po današnjemu čudovitemu dnevu Bohinjsko jezero res ostaja v spominu kot pravi dragulj, ki krasi naš gorski svet.
Katarina Bončina in Oskar Tit Cigale
