Vremenska napoved za sredino februarja ni obetala nič kaj zimskega vremena. Ravno obratno. Šolske počitnice so se pričele s sončnim in toplim vremenom. Planinci idrijskega planinskega društva, od malih do velikih, smo združili moči in se skupaj podali na »balkon nad Gorenjsko«. Se sprašujete kje je to? Z avtobusom smo se peljali do Logatca in tam zavili na avtocesto, katero smo zapustili v bližini Kranja na izvozu za Naklo. V krožišču, sredi katerega stoji kozolec, so nas smerne table že usmerjale v Kropo, kamor smo bili namenjeni. Naselje Kropa leži v ozki dolini ob potoku Kroparica, pod vzhodnim pobočjem Jelovice. Z vijugasto cesto, ki vodi preko Jamnika in Dražgoš, je povezana s Selško dolino, po dolini Kroparice pa s Savsko dolino.

Kropa se je začela širiti v 14. stoletju, ko se je gozdno železarstvo z rudnih nahajališč na Jelovici začelo seliti v dolino k potokom. V 15. stoletju so kroparski železarji zgradili dva plavža. Tam so iz rude pridobivali železo za izdelavo žebljev. Kroparski kovači so izdelovali žeblje v vigenjcu – kovačnici. To je delno kamnita, delno lesena zgradba ob vodnem toku s kolesom za pogon mehov. Je edina še v celoti ohranjena kovačnica za ročno kovanje žebljev. V njej so kovali še v prvi polovici 20. stoletja, danes pa je tam muzejski objekt. Žeblje so prenašali in prevažali s konji, mulami, osli, kamelami, vozovi, ladjami in vlaki od Črnega morja do Atlantskega oceana in od Skandinavije do Etiopije.

Ob koncu 19. stoletja je za Kropo nastopil konec 500-letnega delovanja fužin ter sobivanja fužinarjev in žebljarjev. Zaradi pomanjkanja domače železove rude in nedonosnosti so fužine prenehale obratovati. Kljub temu pa so Kroparji našli rešitev in nadaljevali železarsko tradicijo. Z ustanovitvijo zadruge, kjer so ročno kovali žeblje, do tovarne, kjer še sedaj poteka strojna proizvodnja. Stari del Krope je zaščiten kot kulturnozgodovinski spomenik. V ta sklop sodijo: Kovaški muzej, ostanki talilne peči oz. slovenske peči, bajer, ostanki plavža oz. fužine in stare kovačnice. Kropa je obdržala videz gorenjskih železarskih krajev - strnjenih naselij mogočnih fužinarskih hiš. Za njimi se v bregovih stiskajo bajte oglarjev, rudarjev in žebljarjev. Tip kroparske fužinarske hiše je vmesna oblika med kmečko in meščansko hišo.

Mi smo našo pot usmerili navkreber prav iz središča Krope. Najprej smo šli mimo mogočne cerkve Matere Božje. Legenda o nastanku kapelice pravi, da so jo začeli graditi leta 1712 nad naseljem na mestu, kjer je sedem dečkov leta 1707 našlo Marijino milostno podobico – kroparsko Mater božjo. Najprej so tam postavili oltarček in vanj dali najdeno podobico. Eden od dečkov je bil nem, po tem pripetljaju pa je čudežno spregovoril. Na mestu oltarja so Kroparji sezidali cerkev, ki je postala cilj številnih romarjev. Romarska pot pa je pozneje zamrla.

Že na izhodišču smo opazili tablo z načrtom poti s prikupnimi palčki. Pot so si zamislili in jo označili v Vrtcu Kropa. Ob poti smo te palčke tudi odkrivali. Le ti so se nam skrivali med debli, drevesi, skalami,… Kar dobro je bilo potrebno opazovati in šteti, koliko jih je ob poti. Sledil je čas za prvi počitek in odlaganje odvečnih oblačil v nahrbtnike. Poti nam niso več kazali palčki, ampak markacije. Kar nekajkrat smo plezali čez podrta drevesa, jih obšli, ali se plazili pod njimi, saj je bilo poletno neurje tako močno, da jih je veliko podrlo. Prispeli smo do glavne ceste, ki iz Kope pelje proti Železnikom. Od tam naprej nismo sledili markacijam, ki so vodile na Vodiško planino, ampak smo zavili levo in nekaj časa hodili po cesti. Že smo zagledali naš »balkon«. Še dobrih deset minut nas je ločilo do cilja. Morda že veste, kje smo se nastavljali sončnim žarkom, uživali v razgledih ter si privoščili malico iz nahrbtnika?

Po travnatem grebenu, ob robu katerega stoji gotska cerkev Sv. Primoža in Felicijana, smo prišli na eno izmed najbolj priljubljenih fotografskih lokacij v Sloveniji. Vrh navdušuje s čudovitimi razgledi na Ljubljansko kotlino, Škofjeloško hribovje, Karavanke ter Kamniško-Savinjske Alpe. Iz vasi Jamnik je pogled veličasten. Nismo se mogli upreti fotografiranju. Zaradi izjemno slikovite lokacije cerkev uvrščamo med naše najkvalitetnejše kulturne spomenike. Stoji na koncu pomola, ki je v času turških vpadov služil tudi kot neutrjena signalna postaja, vidna po vsej gorenjski ravnini. Po ljudskem pripovedovanju naj bi jo postavili bliže vasi z dražgoške strani, vendar se je neke noči ves gradbeni material znašel na mestu, kjer cerkev stoji danes.

Težko smo se odpravili nazaj v dolino. Pa ne da bi bili utrujeni, saj je pot lahka, vendar smo na vrhu tako uživali v razgledu in spoznavanju novih hribov. V dolino smo sestopili po isti poti. V začetku sem postavila nalogo, oziroma uganko, koliko palčkov se skriva ob poti. Udeleženci so imeli priložnost, da jih še enkrat preštejejo. Koliko jih je bilo vam ne povem. Pojdite na ta »balkon« in jih preštejte sami ter uživajte v odkrivanju novih kotičkov naše dežele.

Katarina Bončina