Jesen seboj prinese krajše dneve, več dežja in nižje temperature. Hkrati pa se narava obarva v najlepše barve, ki jih premore. Včasih se zgodi, da jesensko turobnost prekinejo obiski zime. Eden takih zimskih obiskov je načrtovan jesenski pohod, v soju zlatih macesnov, spremenil v pravo zimsko turo. Predvsem macesne smo iskali po vrhovih nad avstrijskim Zauchensee-jem, ki pa se nam je predstavil v pravi zimski pravljici. Z osvojenih vrhov so se nam odpirali razgledi, ki jih bomo še dolgo nosili v spominu.
Dan smo pričeli v temi na idrijski avtobusni postaji. Ko so nekateri šele odhajali k počitku, smo se drugi opremljeni za celodnevno hojo, že prebujali. Čakalo nas je kar nekaj kilometrov po cesti. Zaradi teme smo lahko le slutili, kako se je okolica spreminjala iz ravninske Ljubljanske kotline v mogočno gorato pokrajino dežele Salzburg v Avstriji. Na izhodišče v turističnem naselju Zauchensee smo prišli kmalu za tem, ko se je zdanilo. Bili smo sami. Ker smučišče še ne deluje, so zaprti tudi hoteli in pripadajoče storitve. Prvotni načrt o krožni turi na kateri bi obiskali pet vrhov, smo zaradi zimskih razmer morali nekoliko spremeniti.
Hladno jutro nas je prisililo, da smo hitro pričeli s hojo. Sledili smo vijugasti makadamski cesti, ki nas je pripeljala v lepe in pisane macesnove gozdove. Čas je bil, da s svojim delom pričnejo tudi fotoaparati in v spomin shranijo tople jesenske barve na snežno belem ozadju. Vrh Rosskopf nam je nato ponudil še širne razglede na okoliška gorovja. Malica na vrhu nam je vlila moči za nadaljevanje. Gozdna cesta nas je zlagoma vodila proti naslednjemu vrhu Arche, kjer smo presegli 2000 metrov nadmorske višine. Kratek spust in nato kar precej strm vzpon sta nas pripeljala na tretji vrh z imenom Tagweidegg. Po grebenu smo nadaljevali proti Schwarzkopfu, katerega vrh smo zaradi snežnih razmer izpustili. Ob njegovem vznožju smo se na razpotju odpravili proti Gamskoglu. Z najvišjega doseženega vrha so se nam odpirali prekrasni razgledi od Grossglocknerja preko Hochkoniga in Tennengebirge vse do mogočnega Dachsteina. Z vzponi smo tako končali. Spust z Gamskogla je od nas najprej zahteval nekaj previdnosti in koncentracije, a ko smo dosegli smučišče smo se ponovno lahko bolj sprostili. Da preostale hrane ne bi nosili nazaj domov, smo se ustavili še pri koči Gamskogel. Do izhodišča nato ni bilo več daleč.
Tura je bila dolga in zaradi snega tudi precej zahtevna. Na cilju smo si čestitali za prehojeno pot in bili vseli, ker smo lep jesensko – zimski dan preživeli v gorah. Vožnja proti domu je bila nekoliko bolj zanimiva kot zjutraj. Večji del smo namreč prevozili podnevi in tako smo lahko opazovali zjutraj zamujene razglede ob poti.
Andrej Bončina
