Mladi planinci iz Planinskega društva Idrija smo v začetku avgusta teden dni preživeli v objemu gora – v dolini Trenta.

V ponedeljek, 5. avgusta, smo se z avtobusom odpeljali do doma Triglavska roža, kjer smo bili v nastanjeni v času našega planinskega tabora. Tja smo prispeli v poznih popoldanskih urah in se namestili v sobe. 27 udeležencev in 9 vodnikov se je nato zbralo pri spoznavnih igrah. Ker nas je čakal teden, ki ga bomo preživeli skupaj, je seveda pomembno, da smo se med seboj dobro poznali. Sledila je večerja, ki nam jo je pripravila kuharica Olga. S polnimi želodčki smo se zopet zbrali pred domom in predstavili zdaj že kar tradicionalno igro skriti prijatelj. Vsak udeleženec je izžrebal svojega skritega prijatelja, ki ga je nato čez teden obdaroval s priboljški, mu pomagal in mu pisal prijazna sporočila. Prijateljske vezi, pa tudi planinsko znanje smo dodatno okrepili še z igro zbiranja točk – te so si skupine prislužile s pravilnimi odgovori na različna vprašanja, s spoštovanjem pravil planinstva na pohodih in z medsebojnim sodelovanjem.

Dan smo zaključili s predstavitvijo opreme, ki spada v nahrbtnik, saj nas je naslednji dan že čakal prvi pohod.

Po zajtrku smo se zapeljali na prelaz Vršič, kjer smo ubrali pot pod noge – naš cilj je bila Slemenova špica. Na začetku nas je na poti še spremljala megla, a hitro se je začelo jasniti in pred nami je bil lep dan. Mlajša skupina je na pot krenila pred starejšimi, na vrhu pa smo se srečali in skupaj uživali v razgledih na okoliške vrhove.

Tudi Jalovec se je nekajkrat le prikazal izza meglene zavese. Seveda smo si vzeli čas za zasluženo malico in druženje. Po skupinskem fotografiranju smo se počasi odpravili nazaj v dolino. Mlajšo skupino je pri Erjavčevi koči počakal kombi, starejši pa so opravili nekoliko daljšo pot, saj so se z Vršiča peš spustili še do izvira Soče.

Po kosilu in počitku smo še sveže vtise s pohoda zapisali v planinske knjižice. Čez teden smo ocenjevali tudi urejenost sob, zato si je vsaka soba nadela ime in narisala plakat, ki je krasil vrata sobe. Popoldan smo se odpravili na bližnji travnik pred muzejem Triglavskega narodnega parka, kjer se je odvila napeta nogometna tekma in druge športne igre. Kar nekoliko utrujeni smo se vrnili v dom na večerjo, potem pa si vzeli še nekaj časa za sproščene družabne igre.

Vremenska napoved za sredo ni bila najbolj obetavna, zato smo si za pohod izbrali krožno pot Gmajna, ki vodi skozi okoliške gozdove. Pot nas je vodila od našega doma do korit Klome in nato po Soški poti. Med hojo smo imeli možnost opazovati lepote trentarske narave, na eni izmed razglednih točk pa se nam je odprl krasen pogled na dolino pod nami in gore nad njo. Ustavili smo se tudi pod slapom enega izmed potokov, ki pritečejo izpod okoliških vrhov, in stopala namočili v hladni vodi.

Popoldne smo preživeli pred našim domom oziroma natančneje v pravljični deželi Soški gaj. Tako je bilo namreč ime prizorišču velike igre. Udeleženci so po skupinah obiskovali točke, kjer so v zameno za uspešno opravljeno nalogo dobili eno izmed dobrin Soškega gaja. Za pridobitev vseh dobrin je bilo potrebno pokazati kar precej znanja in spretnosti: prepevanje planinskih pesmi, poznavanje pregovorov, sestavljanje kratkih zgodbic, vodenje žoge čez poligon, prepoznavanje priljubljenih pesmi, uganke, skupinsko sestavljanje črk s telesi, postavljanje možicev in celo zavezovanje čevljev ni manjkalo. Zaslužene dobrine so nato na blagajni zamenjali za sestavine za pripravo sadne kupe. Te so po končanih nalogah pripravili za prav posebne goste, tri soške kralje, ki so kreacije strokovno ocenili.

Pred nekoliko zgodnejšim odhodom v posteljo (naslednji dan je namreč starejšo skupino čakala daljša tura) smo imeli še pripravo na pohod. Preizkušali smo varovalno opremo.

V četrtek so starejši udeleženci že ob 4.30 vstali iz postelj in se po zajtrku odpeljali do prelaza Vršič. Čakal nas je vzpon na goro Prisojnik. Vzpon smo opravili po Grebenski poti. Od Tičarjevega doma smo krenili čez visokogorske travnike in pod steno Prisojnika, dokler nismo prispeli do zavarovanega dela poti. Tu smo si nadeli čelade, pasove in samovarovalne komplete. Med vzpenjanjem smo lahko za hip pogledali skozi prednje Prisojnikovo okno, vrh katerega se je začel del poti, zavarovan z jeklenicami. Previdno, a vztrajno smo nadaljevali pot vse do vrha, kjer smo si privoščili malico in opazovali ter naštevali številne vrhove, ki so nas obdajali.

Sestop smo opravili po sprva precej skalnati Slovenski poti, zato tudi tu previdnost ni bila odveč. Kar nekoliko smo si oddahnili, ko smo dosegli položnejši travnati del poti in se po njem spustili nazaj do Vršiča.

Mlajša skupina se je medtem odpravila peš od doma proti dolini Zadnjica in od tod naprej v smeri Doliča. Velik del poti so hodili po mulatjeri, poti, po kateri so včasih z mulami prevažali težje tovore, po malici podostenjem Triglava pa so se vrnili nazaj proti domu. Po zasluženem kosilu in počitku nas je obiskala planinka in skrbnica Scopolijevega vrta Tinka Gantar. Predstavila nam je del svojega bogatega znanja o rastlinah. Veliko smo se naučili o zdravilnih zeliščih, kot so arnika, žajbelj, ognjič, rman in kamilica ter spoznali raznovrstne izdelke, v katerih se ta zelišča uporabljajo. Tako kot vsak dan smo tudi tokrat svoje vtise zapisali v planinske knjižice. Dan smo zaključili ob športnih in družabnih igrah.

V petek smo se prebudili v lep dan, ki je bil tokrat nekoliko manj »planinski«. S kombiji smo se zapeljali do vrha prelaza Vršič, ki pa tokrat ni bil izhodišče za kak vzpon, temveč za spust na drugo stran, v Kranjsko Goro. Pred odhodom smo si ogledali kamniti obraz Ajdovske deklice in prisluhnili pripovedki o njenem nastanku. Sestopali smo po stari Vršiški cesti in poteh, ki vodijo iz doline na vrh prelaza. Med potjo smo občudovali tudi pogled na okno v Prisojniku in si ogledali Rusko kapelico. Nad nami so se vseskozi bohotile gore: Prisojnik, Špik, Križ … Po dolini Krnica smo naposled prispeli do Kranjske Gore, kjer nas je pri jezeru Jasna čakala osvežitev.

Ker smo bili že precej lačni, smo najprej pojedli kosilo, ki smo ga tokrat prinesli s seboj in si ga privoščili kar na kranjskogorski plaži. Nato smo se ohladili v jezeru, čas pa je bil tudi za druženje, igro in počitek v senci dreves. Pred odhodom smo si privoščili še sladoled, nato pa se odpeljali čez Vršič nazaj na drugo stran, v Trento.

Po večerji smo razmigali naše možgane, saj skupine so na planinskem kvizu pokazale svoje znanje o poznavanju gora in planinstva. Med sklopi vprašanj smo naredili tudi predah s prepevanjem pesmi in zabavnimi igrami. Vse skupine so pokazale veliko mero znanja in točke na tabli so se hitro množile.

Naš tabor se je počasi bližal koncu in lep sobotni dan smo izkoristili za zadnji pohod. Mlajši so pričeli pri Koči na Gozdu in se po senčni poti povzpeli na vrh Visokega Mavrinca. Nikamor se nam ni mudilo, zato smo na vrhu uživali kar nekaj časa. Vročina je vedno bolj pritiskala, zato je bil sladoled ob povratku v Koči na Gozdu logična odločitev. Starejša skupina je na pot krenila nekoliko bolj zgodaj. Najprej so sledili Soški poti, nato pa zavili strmo v breg proti prevalu Staro Utro in bližnjemu, prav tako razglednemu vrhu Na Glavah. Vrnili so se po stari vojaški cesti vse do reke Soče. Popoldne nas je obiskal gorski reševalec Danilo Pavšič v spremstvu svoje reševalne psičke Beli. Predstavil nam je delo in opremo, ki jo gorski reševalci potrebujejo na svojih akcijah, največ zanimanja pa je seveda požela psička, ki mu je skoraj ves čas pridno sledila. Ob koncu je sledil še prikaz spretnosti reševalnega psa pri iskanju pogrešanih oseb. Skrili smo se na različna mesta, psička pa nas je morala najti. To je storila z odliko in bila ob glasnem laježu ob najdeni skupini tudi nagrajena s priboljškom. Čas pred večerjo smo porabili za izdelavo razglednic in zapisovanje pozdravov. Po večerji smo se zbrali na tradicionalni planinski tomboli. Napetost med tekmovalci je naraščala, ko smo vlekli številke iz bobna. Posebnost naše planinske tombole je, da prav vsak tekmovalec dobi nagrado.

Napočil je zadnji dan našega planinskega tabora. Po nekoliko daljšem spancu in zajtrku smo svoje vtise po dolgem tednu zapisali, saj bodo zbrani v naslednji številki revije Naše poti, ki jo bomo izdali. Hitro smo pospravili sobe in spakirali prtljago, nazadnje pa razkrili še naše skrite prijatelje. Domov smo se odpeljali utrujeni, a zadovoljni in polni lepih vtisov, saj smo v objemu gora preživeli res lep teden.

Andrej Erjavec

Dogodek je potekal v okviru planinskih taborjenj v letu 2024.