Moj prvi spomin na Čaven sega v zgodnje otroštvo, ko smo se z družino odpravili na ta hrib, katerega ime me je spominjalo na čoln in celo pot se mi je zdelo, da bo na cilju zagotovo tudi zares prisoten. Zapisa v mojem Ciciban planincu o tem pohodu ni, je pa risbica z veliko kočo, za katero na tleh leži velik rdeč čoln.
“Nekaj” let kasneje, na sončno prvoaprilsko soboto z mladimi planinci med hojo debatiram o podobnih asociacijah na ime Čaven, četudi ima poimenovanje dejanski izvor v predslovanskih časih in opisuje naravne značilnosti območja – skalast vrh. Bolj kot imena so nas sicer v začetnem delu Srednječavenske poti zaposlovali brezštevilni borovi češarki, lepi razgledi na Vipavsko dolino in uživanje v idiličnem pomladnem vremenu, po tem, ko smo se meseca marca dodobra nasitili mokrote. Pot se začne na odcepu s ceste Predmeja – Ajdovščina za tremi ikoničnimi kamnitimi tuneli in je speljana po pobočju Čavenske planote, večino časa lagodna za hojo, postlana z borovimi iglicami in dokaj ravninska. Že po prvem počitku smo to luštno stezo sicer zapustili in čakal nas je naporen vzpon proti cilju. Zelo toplo je bilo celo v kratkih rokavih, ko smo po ovinkih vijugali po z redkim gozdom speljani poti. Prebujajoča se narava šele počasi razvija mlade listke na listavcih, zato si s senco nismo mogli kaj dosti pomagati. Malo smo si pojamrali na naporni strmini, prejeli kar nekaj spodbudnih besed in pohval drugih planincev in se veselili prihajajoče ravnine, da smo lažje sopihali navkreber. Na izravnavi, kjer pot z naše smeri skrene proti Mali gori, smo si vzeli pavzo s posebnim namenom: iskali smo živalsko obliko v naravi in prvi najditelji skalne orlove glave na razgledni pečini so prejeli tudi simbolične nagrade. Sledil je še finalni vzpon čez travnike, kjer nas je sonce še malo bolj grelo, a ko so prvi v koloni zagledali streho koče, je vsa utrujenost popustila in boj za prvo mesto na cilju je bil v trenutku aktualen. V teku navzgor in glasni borbi za najhitrejše smo dosegli vabljivo senco na klopcah pred, na žalost, trenutno zaprto kočo Antona Bavčerja. Prilegla se nam je malica iz nahrbtnika, osvežilna pijača in odmor v prijetnem hladu. Po nabranih močeh so otroci zavzeli lesena igrala na prostornem travniku, vodniki pa oponašali gašerce na toplem pomladnem soncu.
Smer našega povratka je vodila najprej po cesti skozi čudovit, skoraj pravljičen bukov gozd z zelenimi preprogami čemaža, nato pa skrenila na stezo po transverzali v smeri Predmeje. Ob sestopanju smo naleteli na novoletno okrašeno smrekico, daljši postanek pa si privoščili ob naravnem kamnitem mostu, preko katerega smo se z malce plezarije tudi pogumno povzpeli. Ker smo vse do tega mesta prinesli tudi vsak svoj češarek z začetka naše poti, smo ga na tem posebnem kraju na poseben način ponovno spustili v naravo, da nam bo prinašal srečo.
Po poslednjem oprtanju nahrbtnikov nas je čakal še spust po stezi do križišča cest na Predmeji, kjer smo zašpilili pohodniško klobaso tega dne. Prijetno utrujeni in pobožani s soncem smo se z veseljem prepustili brnenju avtobusa na poti proti domači kotlini. Kaj se bo znašlo na risbicah planinskih knjižic teh mladih pohodnikov, pa preverim na našem naslednjem skupnem snidenju.
