Planinci Planinskega društva Idrija smo se v soboto, 20. septembra, v zgodnjih jutranjih urah odpravili na Dovško Babo, 1891 metrov visoko goro v zahodnih Karavankah. Naše izhodišče je bilo Dovje, vas pod mogočno gorsko kuliso, ki je tesno povezana tudi z imenom enega največjih slovenskih planinskih zanesenjakov – Jakobom Aljažem.
Ko smo se zgodaj zjutraj odpravili od doma, nas je večji del poti spremljala megla. Ta je vztrajala tudi nad Ljubljansko kotlino, medtem ko se je pri nas počasi začelo daniti. Ko smo prispeli na Dovje, je bilo že mogoče slutiti, da nas čaka lep dan.
Dovje ima posebno mesto v slovenski planinski zgodovini. Prav tu je od leta 1889 skoraj štiri desetletja deloval Jakob Aljaž, duhovnik, planinec, skladatelj in velik ljubitelj slovenskih gora. V kraju je pustil močan pečat – med drugim je sodeloval pri gradnji vodovoda, ustanovil dovško prosvetno društvo, skrbel za obnovo cerkve sv. Mihaela in župnišča ter spodbujal kulturno življenje domačinov. Na Dovjem je leta 1927 tudi umrl in je tam pokopan. Aljaževo ime je seveda neločljivo povezano tudi s Triglavom. Leta 1895 je od občin Dovje in Mojstrana za en goldinar odkupil vrh Triglava in dal postaviti znameniti Aljažev stolp. Stolp je bil na vrhu postavljen 7. avgusta 1895 in je skozi desetletja postal eden najbolj prepoznavnih simbolov slovenskih gora.
Jakob Aljaž pa ni bil samo duhovnik in planinski organizator, ampak tudi skladatelj. Posebno mesto med njegovimi skladbami ima pesem »Oj, Triglav, moj dom«, ki jo je uglasbil leta 1896. Besedilo je že leta 1894 napisal duhovnik Matija Zemljič. Pesem je sčasoma postala planinska himna in še danes izraža ljubezen do gora, občutek pripadnosti in veselje, ki ga človek doživi, ko se povzpne visoko nad dolino.
Mi smo se tokrat odpravili na Dovško Babo, domačo goro nad Dovjem. Pot smo začeli po makadamski cesti v smeri Kepe, nato prečili potok in nadaljevali proti planini Brvog. Sprva je bila pot kar precej strma in noge so kmalu dobile občutek, da bo treba danes za razgled tudi nekaj narediti. Potem pa smo prišli iz gozda in vse se je spremenilo. Odprla so se prostrana travnata pobočja, z njimi pa tudi vse lepši razgledi. Pred nami so se pokazale Julijske Alpe in mogočni Triglav.
Na poti nismo srečali veliko ljudi, le nekaj posameznikov. Tako smo lahko v miru uživali v naravi in razgledih. Ko smo dosegli planino Dovška Rožca, je bilo do vrha še približno pol ure vzpona. Trud je bil poplačan s čudovitim razgledom. Dovška Baba je prav posebna gora – njena južna pobočja so večinoma travnata, severna stran pa je precej bolj strma, skalnata in prepadna. Vreme nam je bilo zares naklonjeno. Nebo je bilo jasno, temperature ravno pravšnje, na vrhu pa ni pihalo. Tako smo se lahko brez skrbi usedli, spočili, pomalicali in se, kar v kratkih rokavih, malo posončili.
Po krajšem počitku smo se odpravili nazaj v dolino. Sestopili smo čez planino Dovška Rožca, kjer je bila koča že zaprta. Tudi živine ni bilo več na paši, saj se je poletna pašna sezona že končala. Na planini se sicer živina pase približno od sredine junija do sredine septembra. Spust proti dolini je bil precej strm. Če je pri vzponu trpela sapa, so pri sestopu nekoliko bolj trpela kolena. A tudi to je del planinarjenja. Korak za korakom smo se spuščali proti izhodišču in na koncu vsi srečno prispeli do avtomobilov.
Za zaključek izleta je seveda sledilo še druženje ob pijači. Ob opazovanju drugih planincev, ki so prihajali na zasluženo okrepčilo, smo se prav po planinsko pošalili, da mi pa ja nismo videti tako utrujeni.
Še en lep planinski dan je bil za nami. Dovška Baba pa je dokazala, da za čudovite razglede včasih ni treba iskati najbolj zahtevnih vrhov. Potrebni so le dobra družba, nekaj vztrajnosti, lepo vreme in gora, ki zna svoj trud poplačati z razgledom.
Katarina Bončina
