Parkirišče (1058m) pred Ljubeljskim predorom je bilo izhodišče naše poti in po slabi uri in pol senčnega vzpona nas je pozdravilo sonce in pozlatilo macesne – Dom na Zelenici. Prijeten polurni vzpon na preval Čez Pod (1686m) in Vrh Ljubeljščice (Triangel, 1704m) je nasprotje strmega in vlažnega spusta. Pred vzponom na greben je sledilo »oblačenje« varovalnega pasu. Da jsmo se pravilno opremili, je poskrbela Katarina. Gor in dol ob zajlah in hoja po izpostavljenem grebenu Ljubeljščice (1492m) je zahtevala pazljivost. Ustavljali smo se in uživali v soncu, razgledih ter pisanih barvah gozda. Še na Povno peč smo stopili, se še zadnjič pozdravili s Košuto, Begunjščico, Vrtačo, Palcem…Preval stari Ljubelj (1369m) so obsevali zadnji sončni žarki, ki se je že spuščalo za Begunjščico. Obeliska ob useku, ki so ga izkopali na mestu nekdanjega predora, ki se je posipal, so postavili v spomin na odlok cesarja Karla VI, da je to najpomembnejša zveza med Dunajem in Trstom. Po strmi makadamski cesti z naklonom med 12 in 36% smo po šestih urah sestopili na prometno parkirišče.
Kaj pa pravi Valvazor? Odlomek iz Slave vojvodine Kranjske
Ljubelj je luknja, ki so jo napravili zgoraj na snežniku, tako da skoznjo lahko jahaš ali se pelješ. V tej luknji se ločita Kranjska in Koroška. Marsikdo, ki stoji pod goro si ne bi mogel misliti, da drži čeznjo cesta, kajti je neizmerno strma in visoka, povrh še skalnata in porasla z bukovjem.(…)
Pred nekaj leti sem bil voljan, da bi ob vznožju napravil luknjo, tako veliko kakor zgoraj, ki bi se skoznjo dalo jahati in voziti. Sem jo tudi že izmeril! Šla bi pri sv. Ani v goro, ven bi prišla na drugi strani pri sv. Lenartu in bi držala čisto naravnost.
