čeprav vremenska napoved ni bila najboljša, tudi tokrat niso.
Za začetek se vrnimo na petek, 11. julija, ko smo idrijski planinci pričeli naše tridnevno potepanje po eni najlepših gorskih skupin v Alpah. Še v temi smo se odpeljali z avtobusne postaje v Idriji in sledili že dobro poznani poti v gorovje, ki nosi ime po francoskem mineralogu Dolomieu. Prav on je namreč ugotovil, da v teh gorah prevladuje mineral dolomit. Ko smo zapustili ravnine Benečije, nas je jez Vajont, ki kraljuje v ozki soteski, spomnili na katastrofo v mestu Longarone. Leta 1963 je velik plaz izpodrinil vodo v jezeru, ki je z vso močjo udarila preko jezu in izbrisala naselja navzdol po dolini. Vožnjo smo nadaljevali po deželi sladoledarjev, tako namreč poimenujejo dolino Zoldo. Priljubljena sladica se je od tam razširila po vsej Italiji in seveda tudi po svetu. Vožnja se je končala, ko smo prispeli v zavetje mogočnih pogorji Pelma in Civette.
Po sladkem okrepčilu smo pričeli s pohodom. Ciljev za prvi dan je bilo več, a eden izmed vrhuncev je bil zagotovo jezero Coldai, ki se skriva pod mogočnim ostenjem Civette. Uživali smo lahko v poležavanju, okrepčilu in v prekrasnih razgledih. Prvič se nam je pokazala tudi dolomitska kraljica – gora Marmolada. Pogled nanjo nas je nato spremljal vse naslednje dni. Malce nelagoden spust po stari vojaški »mulatjeri«, se je hitro prelevil v rahel vzpon proti koči Col dei Baldi. Nadaljevali smo z rahlimi spusti in vzponi vse do zadnjega vrha Cima Fertazza. Nekaj posnetkov in uživanja v razgledih, nato pa spust v sosednjo Val Fiorentino, kjer nas je že čakal avtobus. Dolina, ki je bila naseljena že pred več kot 7.500 leti, je bila skozi zgodovino pomembno rudarsko področje. Danes se domačini ukvarjajo z izdelavo lesenih izdelkov in s turizmom. Brez opozorila se dolina preimenuje v Val Fodom, kjer se nahaja mesto Arabba – naš dom naslednja dva dni.
V soboto nas je čakal vrhunec potepanja po Dolomitih – vzpon na tritisočak Piz Boé. Jutro ni bilo posebno obetavno. Megla in oblaki so poskrbeli za mistično kuliso, ko smo se z gondolo peljali na Sass Pordoi, oziroma na dolomitsko teraso, kot vrh radi poimenujejo. Razgledov s terase tokrat ni bilo veliko, a v upanju, da se nebo vendarle očisti, smo pričeli z vzponom na najvišji vrh skupine Sella. Sprva široka gorska promenada, se je nato spremenila v nekoliko strmejšo pot proti vrhu. V pomoč je bilo tudi nekaj jeklenic. Na vrhu pa kar precejšnja gneča. Čestitali smo si za osvojen vrh, malo pomalicali, se pofotografirali in se nato spustili proti koči Boé. Od tam smo v soncu pogledovali nazaj proti vrhu. Pot, ki se vije pod vrhnjo piramido Piz Boé-ja, nas je pripeljala na sedlo Pordoi, od kjer smo se spustili nazaj na prelaz z enakim imenom.
Na območju Dolomitov so potekali v času prve svetovne vojne siloviti boji. Tudi danes še najdemo ostanke bivališč in utrdb, ki so jih gradili vojaki na obeh straneh bojne črte. Na prelazu Pordoi je Italija zgradila grobnico, ki velja za najvišje ležeči tovrstni spomenik v zahodni Evropi. Tam je pokopanih skorja devet tisoč nemških vojakov.
Nedelja se ni pričela nič kaj vabljivo. Na zajtrk so nas pospremile debele in goste dežne kaplje. Tudi napoved za preostali del dneva ni bila navdušujoča, a se nismo dali. Zahvalili smo se našim gostiteljem v hotelu, s katerimi smo bili zelo zadovoljni. Upamo, da je bilo to zadovoljstvo obojestransko. Dež je medtem ponehal in v suhem vremenu smo se odpravili proti koči Burz, ki leži na skoraj dva tisoč metrih, tik nad Arabbo. Zaradi domačega ambienta in lepe postrežbe, smo se le stežka odpravili nazaj proti dolini. Soteska Serrai di Sottoguda ob vznožju Marmolade je bila naš naslednji cilj. Po tem, ko jo je leta 2018 povsem razdejalo neurje, je bila ponovno odprta šele lansko leto. Približno dva kilometra dolga soteska nas prevzame predvsem s svojimi več kot sto metrov visokimi navpičnimi stenami, po katerih pada več slapov, ki so pozimi pravi raj za ledne plezalce. Potok, ki je izdolbel sotesko, se napaja iz ledenika na Marmoladi. Ta pa počasi izginja, tako kot drugi alpski ledeniki. Prav taljenje ledu, je razkrilo mogočno belo mesto, ki so ga v ledeniku v času prve svetovne vojne izkopali vojaki, da bi se zaščitili pred surovim gorskim podnebjem. Dolžina rovov naj bi skupno znašala 12 kilometrov.
Po jutranjem dežju nas je nato spremljalo sonce. Tako je bilo tudi med postankom v mestu Alleghe, ki leži na obali istoimenskega jezera. Mesto, ki je v preteklosti, zaradi rudarjenja v okolici, slovelo po proizvodnji jedilnega pribora, kirurških instrumentov in rezil, je danes eno pomembnejši turističnih središč v Dolomitih.
Tam je bil naš zadnji postanek v objemu dolomitskih vršacev. Utrujene noge se nad dolgo vožnjo proti domu niso pretirano pritoževale.
Domov se nismo pripeljali le z utrujenimi nogami, ampak predvsem s spletenimi vezmi novih prijateljstev in s polno malho lepih vtisov, ki nas bodo še vse poletje spominjali na lepo preživet pohodniški vikend.
Andrej Bončina
