Za mlade planince Planinskega društva Idrija se je v začetku avgusta začela prava poletna planinska dogodivščina. Teden dni, od 3. do 9. avgusta, smo preživeli v Domu Triglavska roža v Trenti, kjer smo dneve zapolnili s pohodi, raziskovanjem narave, športom, ustvarjanjem, učenjem in predvsem druženjem. Čeprav je bil teden kratek, je bil dovolj dolg, da se je nabralo ogromno doživetij in spominov.
Po prihodu v Trento smo si uredili svoje začasno domovanje, nato pa se spoznali skozi različne igre. Spoznali smo tudi eno najpomembnejših planinskih veščin – priprava nahrbtnika. Torej, kaj vse potrebujemo v nahrbtniku, ko se odpravimo v gore. Začela se je tudi igra Skriti prijatelj, ki nas je spremljala ves teden. Vsak je izžrebal ime svojega skritega prijatelja, ki ga je nato skozi teden razveseljeval z majhnimi pozornostmi.
Že naslednje jutro so sledili prvi pohodniški izzivi. Zaradi poletne vročine smo se na pot odpravili zgodaj. Starejša skupina se je povzpela na Svinjak, imenovan tudi bovški Matterhorn, mlajši pa so osvojili Planino Za skalo. Obe poti sta nagradili trud z lepimi razgledi na okoliške gore, dolino Trente in Bovško kotlino. Popoldne je sledila najboljša možna osvežitev – kopanje in igre ob Soči. Dan smo nadaljeval s športom, izdelovanjem plakatov z imeni sob in družabnimi igrami, zaključila pa s pravljico pred spanjem.
Tretji dan smo raziskovali okolico Rateč in osvojili Tromejo oziroma Peč. Na vrhu smo lahko stali v treh državah hkrati: Sloveniji, Avstriji in Italiji. Po pohodu smo planinske čevlje zamenjali za kuhalnice. Na delavnici smo pripravili dve vrsti kokosovih kroglic ter jih zvečer tudi z veseljem poskusili. Ker se je nabralo že kar nekaj pohodov, je bil čas tudi za vpisovanje doživetij v planinske dnevnike. Dan se je znova končal z družabnimi igrami.
Po treh vročih in pohodniško pestrih dneh smo si četrti dan privoščili nekoliko krajši pohod. Pot smo začeli pri Koči na Gozdu ter se spustili do Ruske kapelice, kjer smo se ustavili in izvedeli, da je bila postavljena v spomin na ruske vojne ujetnike, ki so med prvo svetovno vojno umrli pri gradnji ceste čez Vršič. Nadaljevali smo skozi Mali Tamar v dolino Pišnice. Ob potoku smo se spustili do jezera Jasna, kjer je sledilo zasluženo kopanje. Hladna voda, skakanje s pomola, počitek, igre in sladoled so za nekaj ur pričarali skoraj pravo morsko vzdušje. Večer pa je bil namenjen filmu. Ogled poučnega filma Divja Slovenija je bil hkrati uvod v naslednji dan, ko smo se podrobneje spoznavali z živalmi slovenskega gorskega sveta.
Peti dan je bil nekoliko bolj umirjen. Po poznejšem jutranjem vstajanju nas je obiskala Tinka, vsestranska planinka, ki nam je pripravila zanimivo predavanje o gorskih živalih. Ob fotografijah smo spoznali marsikatero zanimivost o prebivalcih naših gora. Dopoldne je minilo tudi v znamenju športa, saj smo se pomerili na tradicionalnem nogometnem turnirju in v drugih športnih igrah.
Popoldne je bilo namenjeno različnim delavnicam. Silvij je pripravil predavanje o orientaciji, nato pa smo se razdelili v skupine, kjer smo se urili v različnih planinskih veščinah. Učili smo se orientacije, uporabe samovarovalnega sestava ter priprave sladice. Da, tudi kuhati mora znati planinec. Pred večerjo je bil čas še za pisanje razglednic.
Zvečer se je tabor spremenil v pravo malo prireditev. Na Planinskem šovu so se zvrstile različne točke, ki so jih pripravili udeleženci. Nastope je sklenila skupna zabava ob glasbi. Tako se je končal še en večer, ko je bilo smeha in dobre volje na pretek.
Šesti dan je prinesel novo raziskovanje bovške kotline. Z avtobusom smo se odpeljali do Bovca in se nato peš odpravili do slapa Virje. Ob njem smo uživali v prijetnem hladu in občudovali lepoto slapa. Po krožni poti mimo kapelice Dobrega pastirja smo se vrnili v Bovec in nato v Trento, kjer nas je že čakalo kosilo.
Popoldne so prišle na vrsto vodne igre, ki so bile kot nalašč za vroč poletni dan. Smeh in razigranost sta spremljala popoldanske dejavnosti, zvečer pa je sledila tradicionalna planinska tombola. Tokrat prav nihče ni ostal praznih rok – vsakemu so izžrebane številke prinesle dobitek. Pred spanjem je sledila še pravljica, nato pa priprava nahrbtnikov, saj je zadnji dan prinesel posebno doživetje.
Čeprav je bil sedmi dan, zadnji dan tabora, se je za nekatere začel že zelo zgodaj. Starejši planinci so se sredi noči odpravili z Vršiča proti Šitni glavi, da bi dočakali sončni vzhod. Medtem ko so mlajši še spali, so starejši že sopihali v hrib. Trud je bil poplačan, ko se je nad gorami začelo prebujati sonce. Priča smo bili eni najlepših naravnih predstav, ki jih lahko ponudi gorski svet. Ob povratku nas je v dolini že čakal zajtrk.
Dopoldne zadnjega dne je bilo namenjeno predvsem »urejanju« spominov. Udeleženci so zapisali svoje vtise o tednu, ki jih bomo objavili v reviji Naše poti. Ustvarjalnost smo pokazali pri risanju na prodnike, se pomerili v športnih igrah in se nato podali še v zaključek velikega lova na skriti zaklad.
Lov je bil zasnovan kot prava planinska zgodba. Skozi ves teden smo prejemali pisma treh mogočnih varuhov Trente – Triglava, Jalovca in Mangarta. Vsak od njih nam je pripravil nalogo, s katero smo si prislužili del zemljevida. Da smo lahko našli zaklad, smo morali dokazati predvsem, da znamo sodelovati. Z uspešno opravljeno zadnjo nalogo, smo zbrane dele zemljevida lahko sestavili v celoto in odkrili skrivališče zaklada. In kaj se je skrivalo v njem? Majice – nagrada, ki nas bo spominjala na preživet teden pod gorami.
Tudi igra Skriti prijatelj je doživela svoj zaključek. Po tednu dni skrivnih pozornosti je prišel trenutek, ko smo izvedeli, kdo je bil naš skriti prijatelj.
Za nami je ostalo veliko prehojenih poti, osvojenih vrhov, kopanja v Soči in Jasni, športnih tekem, ustvarjalnih delavnic, večernih iger in smeha. Predvsem pa so ostali novi prijatelji in spomini, ki bodo še dolgo živeli.
Planinski tabor namreč ni samo hoja v hribe. Je tudi učenje samostojnosti, spoznavanje narave, medsebojna pomoč, premagovanje naporov in veselje ob skupnih uspehih. In prav tega smo se v tednu dni v Trenti naučili in doživeli ogromno.
Domov smo se vrnili polni lepih spominov in z mislijo, da se bomo na planinskih poteh kmalu spet srečali.
Katarina Bončina
