Poletna vročina marsikoga zvabi na morsko obalo, planinci pa si osvežitev pogosto poiščemo nekoliko višje. Ker v Sloveniji nimamo vrhov, ki bi segali prek 3000 metrov, se je manjša skupina planincev PD Idrija v soboto, 25. julija, odpravila v avstrijske Visoke Ture na 3250 metrov visoki Ankogel.
Vročine tokrat ni bilo. Po ohladitvi v dneh pred odhodom smo zjutraj v nahrbtnikih iskali celo rokavice in kape. Po treh urah vožnje smo prispeli do spodnje postaje žičnice Ankogel. Del višinske razlike smo si, brez slabe vesti, prihranili z vožnjo z gondolo do približno 2600 metrov nadmorske višine. Nihče ni imel nič proti takšnemu začetku ture.
Pot se najprej prijetno spušča in preči pobočja pod Grauleitenspitze. Družbo so nam delali številni pohodniki, še več pa je bilo ovc in koz, ki poleti kraljujejo na tamkajšnjih visokogorskih pašnikih. Že kmalu pa se je pokazal pravi značaj ture. Pot je zavila med ogromne granitne bloke, kjer je bilo potrebno skrbno izbirati prehode in paziti na marsikateri nestabilen kamen. Prav granit daje osrednjemu alpskemu grebenu poseben pečat, saj se močno razlikuje od apnenčastih Julijskih Alp, ki smo jih bolj vajeni. Ob ostankih ledenika Lassacher Kees, če ga še lahko imenujemo ledenik, smo prvič zares nekoliko občutili utrujenost. Nekdaj obsežna ledena masa se je zaradi segrevanja ozračja skrčila na nekaj večjih snežišč, kar je žalosten opomnik, kako hitro se spreminja visokogorski svet.
Po strmejšem vzponu smo dosegli Kleiner Ankogel, od tam pa nadaljevali po najbolj zahtevnem delu poti. Izpostavljen greben zahteva zanesljiv korak, nekaj plezalnih spretnosti in predvsem popolno zbranost. Prav zato smo se na to turo odpravili v manjši skupini. Po približno treh urah hoje smo stali na vrhu Ankogla. Ta ni pomemben le zaradi svoje višine, ampak je po njem ime dobila celotna gorska skupina. Zanimivo je tudi, da ga je že leta 1762 osvojil domačin Mathias Rieser, zaradi česar Ankogel velja za enega prvih osvojenih alpskih ledeniških tritisočakov.
Razgledi so bili nagrada za ves trud. V neposredni bližini so se bohotili Sauleck, Hochalmspitze in Maresenspitze, pogled pa je segel tudi proti Julijskim Alpam, kjer je na obzorju kraljeval Triglav. Sončno vreme in odlična vidljivost sta poskrbela, da se nam z vrha ni mudilo.
Tudi pri sestopu ni bilo prostora za nepazljivost. Po varnem povratku do zgornje postaje žičnice smo se z gondolo spustili nazaj v dolino, kjer nas je čakala še prijetna nagrada. Obiskali smo krajevni praznik v alpskem mestecu Mallnitz, kjer smo strnili vtise še ene uspešne planinske ture. Za nami je ostal lep dan v gorah – dan odličnih razgledov, prijetne družbe in še en dokaz, da je tudi sredi poletja mogoče najti pravo osvežitev. Le poiskati jo je treba nekoliko višje.
Andrej Bončina
