Zahtevne poti vodijo do najlepših destinacij, pravi prežvečen rek, a včasih se izkaže, da lahko do njih pridemo tudi po kratki vožnji po regionalnih cestah. Tak je bil namreč rezime sobotnega pohoda izletniškega odseka PD Idrija, na katerem se nas resda ni trla nepregledna gruča, a zadovoljstvo ob doživetem ni bilo nič manjše.
Z vstopom v sotesko Pekel na robu Ljubljanskega braja so naraščala pričakovanja o opisanih lepotah te ozke grape, ki jo je izdolbel potok Otavščica (ki si nižjevodno sicer premisli in se preimenuje v Borovniščico). Mimo najnižjega prvega slapu nas je strma pot vodila čez zdelano brv k drugemu, ki se skriva za mogočnim balvanom. Do tu je pot do slapov nezahtevna, k ostalim trem pa vodi zahtevna steza, speljana čez strm teren s pomočjo jeklenic, stopnic in klinov. Klopca pri tretjem slapu ni tam zaman, vabi k počitku in lovljenju sape po strmem vzponu, predvsem pa k občudovanju padajoče vode v tolmun. Višje se niz strmih ozkih stopnic še podaljša, pogled od spodaj nakazuje, kot, da poti po tleh sploh ni. Samoumevno je, da je vzpenjanje po soteski bolj smiselno, kot spuščanje po njej, dvosmerni promet bi zlahka povzročil prometni zamašek. K sreči pa smo bili to dopoldne edini obiskovalci Pekla, kar je kraju dodalo dodaten čar. Četrti slap, ki ga steza zaobjame z večih zornih kotov, za mnoge velja za najlepšega, peti, do katerega vodi malo daljši odsek poti po desnem bregu Otavščice pa je znan po ostankih nekdanjega zajetja za vodo in “masažnem” tolmunu s pogledom na padajočo vodo. Pod njim smo si z meditativnim šumenjem neštetih kapljic privoščili dopoldansko malico.
Na izhodu iz struge smo mimo ostankov nekdanjih mlinov na vodo dosegli spominski park nekaterim preminulim v soteski in se po nezahtevni poti napotili do Pristave, kjer stoji turistična kmetija Košir. Tu so nas kljub polnim rokam dela dobrosrčno sprejeli, postregli z osvežilno pijačo in nam celo ponudili “kamajsajne” bogatorodnih češenj. Čakal nas je še strm spust do izhodišča Pri jezu in kratka vožnja do Borovnice. Tam nas je pri še edinem stebru borovniškega viadukta prešerno razpoložen sprejel gospod Matjaž iz turističnega društva Borovnica in nas za uvod vodil do razgledišča nad vasjo. Skozi prvoosebno naracijo domače vasi smo spoznali zgodovino, status in razvoj širšega območja JZ dela ljubljanskega barja, se premaknili v nekdanji center pod vaško lipo in k postaji južne železnice. Okrog železnice, zgrajene sredi 19. stoletja se vrti večina tehniške dediščine vasi, zato je tudi v spominskem parku ob stebru beseda pretežno tekla o tem gradbenem presežku habsburške monarhije.
Z glavo, polno novih vtisov, informacij in zanimivih dejstev smo se v zgodnjem popoldnevu vrnili v domači kraj. Ta bližnji, a tako nepoznan kotiček naše dežele bomo z veseljem še komu priporočili za sproščujoč obisk naravnega bisera.
Neža Lapajne
