Zjutraj, ko se s prvimi žarki zbudim,
med nebom in rosno travo,
zaspano vstanem, oči si pomanem,
a le eno mi po glavi hiti.
… Mladi planinci smo bili v mislih in s pripravami potrebne opreme že na planinskem taboru. Le še kosilo smo pojedli doma, in se v veselem pričakovanju odpravili na avtobusno postajo v Idriji. Od tam smo krenili na 35. planinski tabor Mladinskega odseka PD Idrija. Dolina Soče, v objemu mogočnih gora, je bila tudi tokrat naše bivališče in »igrišče« od 4. – 10. avgusta.
Srečno smo prispeli v že dobro poznano domovanje Triglavska roža v Trenti. Najprej je potekalo dogovarjanje za sobe, postelje, prazne police in … Nato pa smo seveda ponovili kaj sodi v nahrbtnik. V njem nikoli ne smejo manjkati: rezervna topla oblačila, vrečka s prvo pomočjo, še kaj za zaščito pred dežjem in soncem, hrana, pijača, zemljevid, vrečka za smeti, … v vseh letnih časih pa tudi kapa in rokavice. Nikoli ne vemo kakšno vreme nas pričaka v hribih. Iz kuhinje je že zadišalo. Po večerji je sledilo še nekaj spoznavnih iger in prva noč v objemu gora.
Gorski svet kliče te,
lepota slovenskih gora je res omamna.
Gorski svet kliče te,
z roko v roki pojdimo v gore!
Zbudili smo se v jasno in hladno jutro. Ko se je rosa še svetlikala na travi, smo še zaspani posedli k zajtrku. Nahrbtnike smo pripravili že prejšnji večer, zato smo se s kombiji hitro zapeljali do izhodišča Vas na Skali in krenili na pot. Lepa, večinoma gozdna, pot nas je vodila pod mogočnimi ostenji Lepega Špičja. Med potjo smo se sladkali z jagodami, borovnicami in malinami. Bratsko smo si jih delili in podajali v koloni do zadnjega pohodnika. Naš cilj je bil razgleden vrh z imenom Čisti vrh. Med malico smo lahko uživali v razgledih na Triglav, Prisojnik, Stenar, Jalovec… Le muhe na vrhu so nam malo nagajale. Pohod je bil kar dolg, a smo prav vsi dosegli vrh. Spust do našega izhodišča je minil ob živahnem klepetu.
Počitek po kosilu se je več kot prilegel. Popoldan pa smo izpolnjevali planinske knjižice in izdelovali plakate z imeni sob. Vse dni je namreč »gorski škrat« ocenjeval urejenost in točke beležil na plakat. Večer smo preživeli ob posebnem tabornem ognju. Zakaj posebnem? Zato, ker smo bili v območju Triglavskega narodnega parka in je tam prepovedano kurjenje. Nabrali smo veje, postavili ogenj in spodaj prižgali naglavno svetilko. Ob prepevanju pesmi ob kitari in izvajanju bansov se je hitro pojavila tema in čas za spanje. Zvezd tokrat nismo opazovali, ker se je pooblačilo.
Po deževni noči smo se prebudili v sveže jutro. Tokrat nismo zajtrkovali v pričakovanju osvojitve novega vrha. Dopoldne nas je namreč obiskala naša planinska vodnica medicinska sestra Valerija Pavšič, ki nas je poučila o prvi pomoči. Svoje znanje smo preizkusili tudi s praktičnimi primeri. Tik pred kosilom pa smo dobili še en neobičajen obisk – na taboru sta nas obiskala novinarka in snemalec s Televizije Koper. Posnela sta nekaj kadrov za poseben prispevek o planinskih taborih.
Že precej lačni smo se nato okrepčali s kosilom. Temu je sledil počitek. Živahno dogajanje se je popoldne nadaljevalo s skupnimi športnimi igrami, z nogometom in igranjem na igralih. Pred večerjo smo si vzeli še nekaj časa za ustvarjanje razglednic. Večer nam je minil ob zabavnem kvizu Moja Slovenija.
Slabi so dnevi, težke misli,
a pomni, po dežju pride sonce,
imej oči odprte le za dobre stvari,
in videl boš, da ni vse tako slabo, kot se zdi!
V četrtek je budilka zvonila že precej zgodaj. Še zaspani smo se odpravili k zajtrku in se podali v nov sončen dan. Okrepčani in – eni bolj, drugi manj – budni smo skočili v kombije in se odpravili daleč na drugo stran prelaza Vršič. Na izhodišču izleta v Kranjski Gori smo se razporedili v dolgo kolono, nato pa pridno zagrizli v klanec. Dobro uro smo sopihali in nad sabo opazovali sedežnice bližnjega smučišča. Bližal se je že čas za prvi postanek in kot nalašč se je pred nami prikazala Bedančeva koča. Po kratkem okrepčilu smo ugotovili, da se okoli nje skrivajo tudi ostali knjižni junaki iz Kekčevih pripovedk. Ko smo si ogledali vse, smo si spet nadeli nahrbtnike in se odpravili naprej. Strmina ni popuščala, mi pa tudi ne in po še eni uri hoje smo prispeli do cilja: Mojčine koče pod Vitrancem. Tam je sledila malica, uživanje na soncu in prepoznavanje okoliških vrhov. Vitranc slavi z enim najlepših razgledov na Julijske Alpe. Pod vtisom lepih razgledov smo se odpravili nazaj proti Kranjski Gori. Dokaj strma gozdna pot nas je dobro preizkusila v previdnosti.
Po povratku v dolino pa spet hitro v kombije in čez prelaz domov na zasluženo kosilo. Na pohodu se nam je tega dne pridružila varuhinja gorske narave Tinka Gantar, ki nam je že med potjo predstavila raznovrstno cvetje. Po kosilu smo s Tinkino pomočjo izdelali herbarij.
Po večerji pa je sledil kino. Ogledali smo si film Sfinga, ki na simpatičen in izviren način primerja prvenstveni in prvi prosti vzpon v smeri Obraz Sfinge, ki se nahaja v najbolj markantnem delu triglavske severne stene. Z estetskimi in dih jemajočimi posnetki predstavi lepo in mogočno okolje simbola slovenstva z mistično Sfingo na čelu ter vse štiri protagoniste obeh ključnih vzponov, ki ju ločuje obdobje treh desetletij. Osrednja zgodba nas je popeljala od priprav alpinistov na vzpon, po poti do stene in preko nje, vse do tako želenega vrha.
Gorski svet kliče te,
lepota slovenskih gora je res omamna.
Gorski svet kliče te,
z roko v roki pojdimo v gore!
Starejšo skupino je budilka prebudila že zelo zgodaj. Še v temi so pozajtrkovali in se odpravili na pot. Med hojo po vzpenjajoči poti so se skupaj s soncem prebujali, nato pa ubrano vztrajali vse do cilja, ki je bil Pogačnikov dom na Kriških podih. Med malico so uživali v razgledih in se naužili lepot gorske narave. Ogledali so si dve jezeri. Na lastne oči so se prepričali, da v strmi gori ne rastejo samo tri planike,</em > pač pa jih je mnogo več. Polni vtisov so se naposled le odpravili nazaj proti dolini. Na dolgi poti so si pomagali med seboj, ko je nekomu že zmanjkalo pijače, potrebno je bilo zaflikati žulje, se spodbujati,…
Mlajša skupina je vstala le malo kasneje. Po zajtrku so se s kombiji zapeljali vse do Vršiča. Markirana pot jih je od tam vodila proti Mojstrovki. A pod mogočno steno so zavili desno na brezpotje in prišli na vrh Šitne glave. Na travnatem vrhu so občudovali razgled vse do zasneženih vršacev čez mejo. Še pod vtisi ogleda filma Sfinge je potekala domišljijska igra plezanja po skalah v navezi. Prisluhnili so tudi pripovedki o Ajdovski deklici, katere okameneli obraz so ves čas opazovali v mogočni gori Prisank. Oba povratka v dolino sta zaznamovala močno sonce in vročina.
Po kosilu smo nadaljevali s skupnimi aktivnostmi. Preizkusili smo se v prečenju reke na več različnih načinov. Pred tem smo se o tem, kako se stvari streže, seveda še poučili. Med izvajanjem prečenja smo ugotovili, da je rečica Krajcarca zelo mrzla.
Kuharica Olga nas je že čakala z okusno večerjo. Dan smo zaključili s skupnimi igrami in prepevanjem.
Ko si zaspan in utrujen,
ne poležavaj, raje pojdi z nami,
brž na noge, palico v roke,
pa pohiti, da te večer ne prehiti!
Res smo naslednji dan vstali nekoliko kasneje in za spremembo tudi nahrbtniki niso bili pripravljeni za pohod. Po zajtrku smo najprej pisali na razglednice, ki smo jih poslali našim domačim. Ker je temperatura zunaj med tem hitro naraščala, smo se nato preizkusili v tekmovanju v vodnih igrah. Noro smo se zabavali in se nasmejali. Vsi premočeni smo se na koncu preoblekli v suha oblačila in se pripravili na kosilo.
Po kosilu smo končno odšli na težko pričakovano kopanje. Tudi reka Soča je mrzla, a je bilo kljub temu zelo zabavno, ko smo skakali v Velikih koritih, se namakali v »soškem jacuzziju« in v strugi gradili kamnite pregrade. Da naše noge ne bi povsem pozabile, kako se hodi, smo se od kopališča ob Velikih koritih reke Soče odpravili še do Šunikovega vodnega gaja. Tam smo občudovali številne slapove in brzice. Kombi nas je nato zapeljal nazaj do doma Triglavska roža, kjer smo povečerjali. Večerji je sledila že tradicionalna planinska tombola z vmesnimi točkami talentov, katre so pripravili udeleženci. Z vsemi zadetimi srečkami smo se odpravili v sobe. Sledila je še zadnja noč na taboru ob klepetanju, branju pravljic in pripovedovanju pripovedk.
Tudi v nedeljo – zadnji dan na taboru, nas je prebudilo sonce. Okrepljeni z energijo in novimi močmi smo se lotili urejanja vtisov preteklega tedna. Svoje misli, občutke, doživetja smo zapisali na papir, saj po taboru izdamo glasilo Naše poti. Po dobri uri razmišljanja in pisanja smo se odpravili pred Trentarski muzej. Tam sta nas pričakala dva vodnika in nam povedala zgodbo o izgubljenem zakladu, ki čaka na nas, da ga odkrijemo. Ključ do zaklada je predstavljal namig, katerega dele je bilo potrebno še najti in jih sestaviti v smiselno celoto. Zaklad smo uspešno našli in si ga kar takoj nadeli – letos smo v spomin na tabor prejeli zelo lepe športne majice. Navdušeni nad presenečenjem smo se zatem odpravili nazaj v dom, kjer nas je čakalo še zlaganje stvari v kovčke in pospravljanje sob. Čas je hitro minil in kmalu nam je že pošteno krulilo po želodcih, saj je zelo lepo dišalo iz kuhinje. Za konec smo si razkrili skrite prijatelje – igro, ki smo se jo igrali skozi cel teden. Seveda smo razglasili tudi rezultate tekmovanja za najboljšo skupino. Kovčke smo naložili na avtobus, se še zadnjič ozrli po bližnjih vrhovih, nato pa se polni vtisov odpeljali nazaj proti Idriji.
Tabor je minil v veselem in prijateljskem vzdušju. Imeli smo se lepo, spletli nova prijateljstva, se veliko zabavali in hodili na čudovite planinske ture. O vseh lepih doživetjih in dobrem vzdušju pa verjetno še največ pove na zadnji dan zelo pogosto slišan stavek: “Še pridem na tabor!”
Gorski svet kliče te,
lepota slovenskih gora je res omamna.
Gorski svet kliče te,
z roko v roki pojdimo v gore!
Katarina Bončina in Barbara Čibej
Opomba: avtorica himne Mladinskega odseka PD Idrija Z roko v roki je Sara Kogej.
Dogodek je sofinanciran s strani PZS in FŠO – Fundacije za šport.
Fotogalerija
