Mlade planince, člane Mladinskega odseka idrijskega Planinskega društva, smo na prvi jesenski izlet povabili na Vojskarsko planoto. Pohod smo začeli pri cerkvi v središču vasi, to je že kar na 1000 metrih nadmorske višine. Po dolinah je bila seveda še megla, a valovita pokrajina okrog nas se je že kopala v jutranjem soncu.
V daljavi so se nam kot naravna kulisa bohotili Julijci z najvišjim Triglavom. Med posameznimi domačijami smo se napotili proti Ogalcam. Na verjetno še zadnji travnati jesenski preprogi smo opazovali razprostrte pajkove rjuhe – pajčevine. Po stari ljudski modrosti je to znak za lepo vreme.
Ob poti smo spremljali planinske markacije in turistične usmerjevalne table. Prav kmalu smo opazili napis PARTIZANSKA TISKARNA SLOVENIJA. Tja smo bili namenjeni, zato smo z glavne poti zavili proti gozdni stezi, ki se je spuščala nekam navzdol v globel. Še prej kratek postanek za malo počitka in okrepčila, nato pa smo se previdno spuščali po nadelani stezi navzdol.
Med potjo smo mladim povedali, kako so med 2. svetovno vojno po tej strmini v grapo V studencih pod nami skrivoma spravili ves material in tiskarski stroj, da so tam spodaj ob strugi potoka pod skalnim robom lahko postavili barake. Te smo prav kmalu zagledali. Vse smo si dobro ogledali. Oskrbnik Andrej nam je povedal veliko zanimivega. Pognal je tudi tiskarski stroj, ki lahko še vedno deluje. Izvedeli smo, da sovražni vojaki niso nikoli odkrili tiskarne in da so partizanski kurirji na skrivaj raznašali slovenski časopis Partizanski dnevnik po domačijah na Gorenjskem in Primorskem.
Pritisnili smo še žige v planinske knjižice in se spustili navzdol do gozdne ceste. Po malici smo pot nadaljevali nekoliko navkreber do osončene domačije V Humu. Prav lep je bil pogled navzdol po Kanomlji, vse tja do Oblakovega Vrha z obronki Idrijskih Krnic. V ozadju pa najvišji vrhovi z izstopajočim Krnom.
Nekaj si jih bodo tudi najmlajši že zapomnili. Še najbolj si bodo prav gotovo zapomnili prijaznega sprejema na domačiji pri Skokovih (Hum). Hmm! Kako velike okusne krofe je prav za nas spekla gospodinja Daša, pa še pravi planinski čaj nam je skuhala. Najmlajša člana družine sta planincem – sovrstnikom razkazala kmetijo: živali, stroje, …
Zahvalili smo se in pot nadaljevali navzgor mimo posameznih domačij: V Ravan, Zahum, Čertež – seveda v smeri proti središču Vojskega. Ne bi verjeli, čeprav smo že v drugi polovici septembra, nas je sonce še pošteno ogrelo. Nad Trovtajšem smo že zagledali cerkev pri kateri smo zjutraj začeli pohod. Še malo počitka se je prileglo, nekaj je bilo še priboljškov v nahrbtnikih. O, med potjo smo nabrali lešnike, sedaj je bil še čas, da smo poiskali primeren kamen in poskusili dobiti in okusiti jedrca. Ja nekateri so poznali le tiste oluščene lešnike s trgovskih polic.
Počasi smo zapustili sončne obronke gozda, se čez ravnino pod vasjo in nazadnje še malo v hrib napotili našemu cilju naproti.
Še en planinski žig smo pritisnili v planinske dnevnike Mladi planinec in s prijetnimi vtisi zaključili naš sončen jesenski krog. Prav kmalu se vidimo na naslednjem izletu.
Nace Breitenberger
