Poletje je čas za obisk visokogorja. Snežne zaplate se počasi topijo, kljub temu pa je zaradi »pozne«
zime v višjih legah še kar veliko snega. Poletnim mesecem se je prilagodil tudi program Planinskega
društva Idrija, v katerem najdemo več tur v visokogorje. V nedeljo, 21. julija, smo se tako odpravili na
3076 metrov visok Grosser Hafner v sosednji Avstriji.
Razgledna gora se nahaja nad dolino Malta, ki je bolj znana po najvišjem jezu v Avstriji. Našo pot smo
začeli nekaj kilometrov pred jezom. Navdušeni smo bili nad svežim gorskim zrakom in jasnino na
nebu, ki v letošnjem poletju, vsaj do sedaj, ni bila prav pogosta. V prijetnem tempu smo višino najprej
pridobivali po gozdni cesti, ki pa se je vedno bolj spreminjala v pravo planinsko pot. Na vseh straneh
doline smo lahko opazovali mogočne slapove in se tako povsem strinjali z opisom, ki dolino
poimenuje tudi kot dolino slapov. Prvi sončni žarki so nas obsvetili, ko smo prispeli do Katoviške koče.
Po dobrih dveh urah hoje smo si vzeli čas tudi za daljši počitek.
Vzpon smo nadaljevali preko manjših potokov in mimo ovac, ki so se hladile na zaplatah snega. Čakal
nas je še nekoliko izpostavljen del po grebenu, kjer so nam bile v pomoč tudi napeljane vrvi. Pred
vrhom smo občudovali tudi največjo značilnost te gore in sicer pokonci postavljene kamnite bloke.
Fotografije so se kar množile tudi zavoljo vedno lepših razgledov. Razgledi z vrha so bili veličastni,
zato se nam ni mudilo nazaj v dolino.
Do koče smo se vrnili po isti poti. Nekaj okrepčila in sledilo je dolgo prečenje proti jezu Kölnbrein.
Kljub dolgemu in napornemu dnevu smo imeli še dovolj energije, da smo se sprehodili preko 200
metrov visokega in 626 metrov dolgega jezu. Ustrašili se nismo niti Airwalk atrakcije, razgledne
ploščadi na sredini jezera. Cesta, ki pelje po dolini, je bila zgrajena ravno za potrebe izgradnje
omenjenega jezu. Med vožnjo po njej smo si ogledali tudi najvišji koroški slap Fallbach, pri katerem
voda pada kar 220 metrov v globino.
Prijetno utrujene in polne novih vtisov nas je čakala le še vožnja proti domu, ki pa je v prijetni družbi
hitro minila. Poslovili smo se v upanju, da se še kdaj srečamo na kakšni podobni avanturi.
Andrej Bončina
