Ustavili smo se v Dolenji Trebuši pri domačiji Kofol, kjer smo si ogledali v začetku tega stoletja restavrirane freske na nekdanjem mlinu. Na levi je triptih z Božjepotno Marijo, Križanim in sv. Florjanom, na desni pa zgodba o grofu Konte Meninu, ki je od kmeta po krivici zahteval denar in bil kaznovan s peklom, »Pazi kaj delaš, da tudi ti ne prideš v ta kraj!« je svarilen nadpis. Freske so datirane okoli l.1800; domnevajo, da so delo F. Kobala in pomočnikov iz Sp. Idrije.
Pešpot smo začeli v Gorenji Trebuši pri mostu čez Jelenk, desnem pritoku Trebuščice. Cesta se je končala pri rampi pred biodinamično domačijo Zajelenk, mi smo pa sopli v klanec mimo domačij Zarob in Brežine. Na ozki, a shojeni stezi nad grapo Jelenka, sem in tja označeni z rogovi, nas je spremljalo šumenje potoka, ki je živahno poskakoval preko ovir. Najvišja je 27 – metrski slikovit slap. Obšli smo ga nad desnim bregom in počivali ob čudovitih tolmunih nad slapom. Zaselek Poljane smo obšli ob robu gozda. Na najvišji točki se je odprl razgled: na Krn, Veliki rob z Banjšicami, na Drnulk, vrh in sedlo Kobilco, na Stanov rob in Poldanovec, ki nas je opazoval že od začetka poti. Še spust mimo Žgane peči (v bližnjo skalo je udarjala strela) ter Slane vode (ni vrelec, le žejnim popotnikom je vodo solil slani pot) pa smo sestopili pri Žerovcu na cesto, ki pelje v Mrzlo rupo. Čudili smo se bogatim grmom rumenega drena – iz drnulj Trebušani kuhajo žganje drnulovc.
Ker je bil pohod prekratek, smo pokukali še v eno grapo – Pršjak. Slap, tudi ta meri 27 metrov, je v elegantnem curku padal v temnozeleni tolmun. Kako lep zaključek potepanja!
