Po cesti nadaljujemo do Krpcije in proti Ogalcam, kjer je še ohranjen vodnjak »na vago« z letnico 1861. Ob poti, na Vojščici, je tudi partizansko grobišče, kjer je pokopanih 305 borcev, padlih med ofenzivo v začetku leta 1945. Gremo mimo kmetije Žgavec in kmalu se desno odcepi gozdna pot. Sprva skozi gozd, nato po košenicah prispemo na razgledni Hudournik, kjer nas čaka žig 6 (1148 m. n. v.). Z Vojskega je uro in pol hoda. Hudournik je pravi cesar med vojskarskimi razgledišči, proti severu je strmo odrezan v dolino Hotenje in Kanomlje. Šebreljsko planoto, Jelenk in vso že prehojeno pot lahko preletimo s pogledom. Od tu je najimenitnejši razgled po širši Cerkljanski. Za Kojco in Poreznom se vleče dolgi venec Bohinjsko-Tolminskega gorovja do Krna, Kanina in Matajurja. Nekoliko bolj v ozadju se ob jasnem vremenu kaže Triglav s sosedi. Od pomladi do jeseni krasi njegove kotičke izredno bogata flora. Naštejmo nekatere izbranke: kranjski jeglič, alpski volčin, najmanjši alpski zvonček, rjasti sleč, slečnik, več vrst kukavic, šmarnice, vetrovke …

Stezica nas pelje stran od razgledišča (mizica, klopca) na jug. Gremo kar čez travnik in na kratko skozi gozd do bližnje kmetije Medved (Vojsko 80). Stopimo na gozdno cesto Vrh Hotenje–Žgavec, ji sledimo nekaj deset metrov levo, nakar zavijemo desno na novejšo gozdno vlako v visok gozd. Ob domačiji za Robom gremo za leseno garažo po cesti do lesenega vikenda. Za njim zavijemo levo na kolovoz, ki nas skozi gozd in mimo nove in stare Pustote (Vojsko 74, 73) pripelje do potoka Gačnik in čezenj. Smo na cesti Vojsko–Gačnik–Gorenja Trebuša. Zavijemo desno.

V močvarah ob Gačniku raste obilje zanimivih in redkih rastlin; mesojede okroglolistne rosike, alpska in navadna mastnica, poleg teh pa še rumena maslenica, laponska kukavica, tudi majska in mesnordeča kukavica, mnogo je močvirnic (navadnih in širokolistnih).

Stopimo po cesti proti kmetiji Gačnik, pod katero se podoba pokrajine v hipu spremeni, saj so ob stiku pisanih karnijskih sedimentov in trdnega cordevolskega oziroma zgornjetriasnega dolomita nastale strme stene in soteske. Doslej pohlevni potok Gačnik se pod pogorelo gačniško žago zažene v začetek svojega divjega in silovitega spusta proti izlivu v Trebušico.
Mi pa gremo le slab kilometer po cesti, ob kateri z leve izvira vse polno hladnih voda. Potem zavijemo levo do Bendije (hkrati cesta proti Razaziji v Gorenji Trebuši). Ko pred seboj zagledamo hiše, se usmerimo za markacijami levo. Po dolini Malih Bendijskih jam nas pelje širok voznik. Preden mimo preže stopimo v Velike Bendijske jame, nas belo-rdeči znaki usmerijo desno navzgor na vojskarski Jelenk. Iznad Jelenkarjeve domačije (Vojsko 30) se tretjič v vsem sijaju proti severu in zahodu razprostrejo naše čudovite gore.

Nadaljujemo po cesti proti Kotlarju (Vojsko 27) ter kmalu za hišo zavijemo desno v gozd. Tu stopimo na traso Slovenske planinske poti, s katero družno zakorakamo mimo Jepa in Žuntovša proti Mrzli Rupi. Ko pridemo na cesto Razori–Trebuša (ali Lokve), smo naenkrat na dolgem, grebenastem prehodu. Levo se nam odmikajo stari gozdovi proti izvirom Idrijce, desno pa se začenjajo bolj ali manj blagi spusti v dolino Trebušice. To je svet Mrzle Rupe. S Hudournika je dve uri in pol hoda.

V Mrzli Rupi vstopimo v Krajinski park Zgornja Idrijca, po katerem se bomo gibali nekaj debelih ur. Park obsega 4230 hektarjev površin v porečju zgornje Idrijce. Namenjen je varovanju izjemne in značilne krajine z vsemi sestavinami naravne in kulturne dediščine. Z občinskim odlokom je bil razglašen leta 1993.

Stopimo na levo spodnjo makadamsko cesto, ki nas mimo izvirov Idrijce pripelje na Log k mladi Idrijci. Nadaljujemo po kolovozu nad Idrijco, a kmalu zavijemo levo navzgor na stezico, ki nas ves čas po gozdu, čez stranske grape in mimo starih kopišč privede do poplavne izravnave na reki Idrijci, ki se konča za klavžami. Lahko pa stopimo še nekaj korakov po kolovozu do kraja, kjer se mlada rečica požene v 13 metrov globok slap, najvišji na vsej Idrijci. Poplavni svet Idrijce za klavžami je kar težko prehoden, od nas terja kar nekaj iznajdljivosti, sploh v času večjih voda. Oznake nas kasneje povedejo višje na cesto, po kateri se spustimo do klavž.

Svet med Mrzlo Rupo in Idrijsko Belo je nenaseljen. Težko prehodno ozemlje zgornjega toka Idrijce in Belce s skalnimi strminami in redkimi potmi je predel, kjer srečujemo le lovce in kolesarje. So pa pogosti gamsi, veliko je srnjadi, v zadnjih desetletjih tudi jelenjadi. Ris je že običajen, medved ima skozi te gozdove redne poti. Na obronkih gozdov, v skalnih soteskah rastejo bodika, tisa, kranjski jeglič, avrikelj, slečnik, sleč. Med redkejše rastline sodijo julijska orlica, najmanjši alpski zvonček, lepi čeveljc in idrijski jeglič. Nekaj jih najdemo tudi na koncu poplavne doline za klavžami. V bližini je zelo zanimiv stalen izvir Divji potok, ki je nekoč poganjal vodni mlin. Najmogočnejši in najbolj ohranjen spomenik preteklih stoletij so prav gotovo klavže. Iz Mrzle Rupe do Idrijskih klavž je ura in pol hoda.

Pot nadaljujemo po gozdni cesti skozi Kramaršco, ki pomeni predel ob Idrijci: je ime sotočja Bedrove grape, Idrijce, Suhe Idrijce ali Črnega potoka in Kramaršce ter tudi ime pritoka Idrijce. Še prej, že tik pod klavžami, a malo nad Kramaršco, se nahajajo najzahodnejši slovenski ostanki magmatskih kamenin, diabazi in diabazni tufi. Struga je vredna vsega občudovanja, vendar je poleti skoraj brez vode. Hidrocentrala jo preveč pobere zase. Stene desno nad vodo so bogate z avrikljem in slečnikom. Spodaj, ko se struga stisne v delno neprehodno sotesko, v osojah uspeva tudi kranjski jeglič. Predel ob sotočju imenovanih grap je nenavadno lep, s tolmuni, brzicami in navpičnimi stenami. Zagotovo tvori srž Krajinskega parka Zgornja Idrijca.

Markacije nas vodijo po cesti, visoko po levem bregu Idrijce. Pridemo do poškodovanega cestišča, ki ga pot obide po levem bregu nad njim. Nadaljujemo do kmetije Tratnik (Čekovnik 14), kjer hranijo žig 7. Od klavž do Tratnika je ura in pol hoda.

Pod hlevom nadaljujemo po označeni poti. Gremo po širšem vozniku, čez potok in na novejšo cesto proti Čekovniku, ki jo zapustimo po nekaj sto metrih. Prečkamo še en potok z leve, nato nas markacije usmerijo navzgor na star kolovoz skozi gozd. Nad domačijo pod Bregom stopimo na asfaltno cesto Čekovnik–Kočevše. Po njej gremo približno kilometer navzgor, dokler je v prvi rajdi nad Podobnikom ne zapustimo in stopimo desno na kolovoz. Po nekaj sto metrih se s kolovoza začnemo dvigati po strmi stezici na Slaniški greben. Na njem se spet pridružimo Slovenski planinski poti, ki prihaja z Vojskega in nas čez Blaškovo senožet in vrh Hleviških planin (908 m. n. v.) pripelje do koče na Hleviški planini (815 m. n. v.). Z vrha je posebno lep pogled na divji svet onkraj Idrijce, na Javornik, Črnovrško, Špičasti vrh nad Zadlogom, Nanos, na cel Trnovski gozd z Golaki. Planinsko kočo na Hlevišah oskrbuje PD Idrija, na drvarnici za kočo je žig 8. Odprta je ob koncu tedna, od petka do nedelje, v njej je možno prenočiti. Od Tratnika do koče je dve uri hoda.

Do parkirišča pod kočo se je mogoče pripeljati z avtomobilom, najboljša pešpot v Idrijo pa vodi po lovski stezi. Potrebna je dobra ura hoda.