Še v temi smo se v soboto, 4. julija 2026, zbrali na avtobusni postaji v Idriji in se odpravili proti Dolomitom. V Godoviču in Črnem Vrhu sta se nam pridružili še zadnji udeleženki, nato pa je sledila vožnja čez italijansko Padsko nižino. Dolga in na prvi pogled precej enolična pokrajina je bila za nekatere odlična priložnost, da nadoknadijo še kakšno uro nočnega počitka.
Z novim dnem smo prispeli v Dolomite. Pot nas je vodila mimo Longaroneja, kraja, ki ga je leta 1963 zaznamovala ena največjih evropskih katastrof. Ob plazu s pobočja gore Monte Toc, ki je nastal kot posledica gradnje jezu, se je v akumulacijsko jezero zrušilo približno 260 milijonov kubičnih metrov kamenja, kar je povzročilo ogromen val, ki je preskočil jez Vajont in v nekaj minutah uničil Longarone ter okoliške vasi. V nesreči je življenje izgubilo skoraj 2.000 ljudi. Jez sicer še danes stoji, a ostaja opomin na moč narave in brezbrižnost človeka.
Nato smo nadaljevali vožnjo skozi slikovito regijo Cadore proti Cortini d’Ampezzo, enemu najbolj znanih alpskih letovišč v Dolomitih. Spremljala so nas s soncem obsijana in veličastna pogorja Antelao, Pelmo, Sorapis, Cristallo, Tofane in številni drugi vrhovi, ki ustvarjajo značilno podobo Dolomitov, uvrščenih na seznam svetovne dediščine UNESCO.
Po še nekaj kilometrih vožnje smo prispeli do izhodišča našega pohoda. Najprej je sledil drugi zajtrk, nato pa priprava na turo in pregled vse potrebne opreme. Po prijetni gozdni poti smo se povzpeli do razgledišča visoko nad sotesko potoka Fanes, od koder se nam je odprl lep pogled na prvi slap.
Nadeli smo si čelade in se po lepo speljani poti spustili v sotesko, kjer nas je vodna pršica slapu hitro osvežila oziroma kar pošteno stuširala. Opremljeni s plezalnimi pasovi smo nadaljevali po lažji ferati, ki nas je pripeljala vse do slapu. Pot je vodila za padajočo vodo in nato po izpostavljeni polici iz soteske. To je bilo zagotovo eno najlepših in najbolj nepozabnih doživetij dneva.
Nadaljevali smo po poti skozi gozd ob potoku, polnem slapov, brzic in kaskad. Pri zadnjem slapu nas je steza ponovno popeljala za mogočno vodno zaveso, kar je bilo še eno posebno in zanimivo doživetje. Sledila je še kratka, a nekoliko bolj strma ferata, po kateri smo izstopili na uravnavo, kjer se je potok Fanes pokazal v povsem drugačni, mirni in spokojni podobi.
Za nami je bil že dolg in pester dan, zato se je kosilo več kot prileglo. Vračali smo se po poti, ki nam je ponudila razglede na globoko sotesko daleč pod nami in na številne slapove, ki smo jih občudovali med vzponom.
Na poti proti domu smo se ustavili še v mondeni Cortini d’Ampezzo, ki jo pogosto imenujejo tudi kraljica Dolomitov. Mesto je znano po zimskih športih, prestižnih trgovinah in bogati alpinistični tradiciji, leta 2026 pa je skupaj z Milanom, že drugič, gostila tudi zimske olimpijske igre.
Ob koncu dneva smo se strinjali, da je bila pot med slapovi nekaj res posebnega. Hoja ob kristalno čisti vodi, prehodi za slapovi in prijetna svežina soteske so bili kot nalašč za vroč poletni dan. Tako smo preživeli dan, ki nam bo še dolgo ostal v lepem spominu.
Andrej Bončina
