»Čez Ljubelj na drugo stran…« pripoveduje ena izmed pesmi. Besedilu smo sledili tudi
planinci Planinskega društva Idrija in v soboto, 11. maja raziskovali sotesko in dolino na
avstrijskem Koroškem. Cilj je bilo jezero Meerauge v dolini Poden, do katerega smo prišli
skozi najbolj obiskano sotesko na Koroškem po imenu Čepa.
Že zjutraj na avtobusni postaji v Idriji nas je pozdravilo sonce. Napovedoval se je lep in topel
majski dan. Med vožnjo po Gorenjski smo lahko opazovali vsa tri najvišja slovenska gorstva
od Julijskih Alp na zahodu do Kamniško-Savinjskih Alp na vzhodu. Nas pa je pot vodila v samo
osrčje Karavank. Počasi smo se vzpenjali proti Ljubelju, kjer smo ob cesti opazili spomenik,
postavljen v spomin taboriščnikom, ki so bili nastanjeni v edinem taborišču na ozemlju
Slovenije v času 2. Svetovne vojne. Prelaz Ljubelj je bil nekoč pomembna prometna povezava
med severom in jugom. Že Valvasor se je igral z mislijo, da bi pot preko prelaza skrajšal in
poenostavil z gradnjo predora. Le-ta je bil zgrajen približno 300 let po njegovih prvih zapisih.
Cesta se na avstrijski strani strmo spušča, zato smo hitro prispeli do našega izhodišča in
vstopa v sotesko Čepa.
Najprej malica nato pa pot pod noge v divji svet Karavank. Pot po soteski je urejena ravno
prav, da nam ne kvari pogleda na divjino narave, ki nas obkroža. Globoka korita in slapovi so
glavna značilnost soteske Čepa. Njeni glavna znamenitosti sta slap Tschauko in Felsentor
oziroma Skalna vrata skozi katera se nam odpira edinstven razgled na omenjen slap. Pot nas
je nato vodila v eno najlepših karavanških dolin – Poden. Iz doline, ki je ledeniško
preoblikovana, se nam odpirajo prelepi razgledi na severno ostenje Vrtače, ki tukaj kaže
svojo ostrejšo podobo. V dolini nas je najbolj navdušilo manjše jezerce Meerauge ali morsko
oko. Jezero s turkizno in kristalno čisto vodo je prava paša za oči. Nekateri viri pravijo, da je
jezero podzemno povezano tudi z Blejskim jezerom.
Čudovita narava in lepo vreme sta nas vabila, da ostanemo. Težka je bila odločitev, da se
vrnemo do avtobusa s katerim smo se, ponovno čez Ljubelj, vrnili v domačo državo. Niti pri
sosedih se nismo počutili preveč tuje, saj je območje Karavank že od nekdaj poseljeno s
slovenskim prebivalstvom in tudi danes slovenska beseda na tem območju ni tuja. Mogoče
pa se na avstrijsko Koroško še kdaj vrnemo.
Andrej Bončina
