V maju smo se na planinarjenje odpravili po Kvarnerskih otokih. Z nami so
bile tudi planinke s Cerkljanskega, pridružile so se še popotnice v Postojni in v Ilirski
Bistrici.
Po obvezni jutranji kavici smo prestopili državno mejo in se že peljali proti Opatiji.
Jutranje sonce se je bleščalo nad Reškim zalivom. Obetal se je lep dan, ki smo ga po
večdnevnem deževju v naših krajih kar z veseljem pričakovali. Vijugali smo skozi
znane mondene letoviške kraje: Opatijo, Ičiče, Iko, Lovran… Pogled pa nam je segal
tja čez morje proti Krku in Cresu. Vzdušje v avtobusu je bilo prav veselo. V Brestovi
smo zapustili Istro in s trajektom zapluli do našega prvega cilja na tem popotovanju,
do največjega hrvaškega otoka Cresa.
Na ožjem grebenu, s katerega se spušča cesta proti naselju Beli,
smo zapustili udobne sedeže v avtobusu, si nadeli pohodno opravo, še palice v
roke in pot pod noge. Po čisto pravi planinski markirani stezi smo po pobočju med
cvetočim žajbljem v dobri uri dosegli vrh Sis (639 m n. v.). V omamno dišečem
planinsko-morskem vrtu se je prilegla malica. Nad nami so krožili beloglavi orli.
Na poti proti Lošinju smo se ustavili še v lepem zalivu, v mestecu Valun.
Pri Osorju, ki ga imenujejo mesto muzej, smo po premičnem mostu zapeljali čez
morski kanal, ki je bil narejen v času Rimljanov. Tako smo prispeli na otok Lošinj in
se nastanili v Nerezinah v lepo urejenem počitniškem naselju Zveze prijateljev
mladine Krško. Prav tam, kjer se izvajajo šole v naravi idrijske Osnovne šole in tedni
športa Gimnazije Idrija. Naslednja dva dneva je bilo tam med borovci, ob kristalnem
morju, naše domovanje.
Naslednji dan smo se spet podali v sončno jutro in za planinski cilj izbrali vzpetino
Sveti Ivan ( 234 m) nad Velim Lošinjem, nato spust po skrbno markirani stezi do
čarobnega zaliva Krivica. Še sprehod skozi skrivnosten obalni gozd do zaliva
Balvanida. Tam se je prileglo okrepčilo za žejo, v zalivu pa nas je že čakala barka.
Po dobri uri smo pripluli na otok peska Susak, kjer prebivalci ohranjajo čisto posebno
govorico, običaje in narodno nošo. Po ogledu otoka nas je k barki vabilo omamno
ribiško kosilo.
Bil je tudi čas za »sprehod« po posebnem plitvem zalivu s peščenim dnom.
Pozno popoldne smo se vkrcali in se v objemu nekoliko razigranih valov usmerili proti
mestu Mali Lošinj.
Sonce se je spuščalo proti morski gladini na zahodu. Nas pa je šofer Srečko, ki je bil
večinoma tudi na pohodih z nami, zapeljal nazaj proti Nerezinam.
Po lepo preživetem dnevu je bil čas za prijetno večerno druženje, obeležitev
kakšne obletnice pa tudi rojstnih dni, ki so v teh dneh »ošvrknili« nekatere
udeležence.
Naslednje jutro nas je čakal vzpon na najlepši vrh jadranskih otokov, na Osorščico.
Po dobrih dveh urah zmerne hoje smo stali na osončenem vrhu pri cerkvici Svetega
Mikule – Nikolaja (557 m). Pozdravljalo nas je jutranje sonce, ki je oblivalo otoke v
okolici: Unije, Srakane, Susak, južne obale Istre; v daljavi se je kopno dvigalo proti
Učki in proti našemu Snežniku.
Ta dan nam je ostalo še nekaj časa za dopoldansko sončenje in otvoritev kopalne
sezone v še nekoliko hladnem morju. Po kosilu pa slovo od prijaznih gostiteljev v
počitniškem naselju in vožnja mimo Cresa, kjer smo naredili tudi postanek za kavico.
Iz trajektnega pristanišča Merag smo zapluli še na otok Krk in nato čez znan Krški
(nekoč Titov) most nazaj mimo Reke proti domačim krajem.
Po treh, v vseh pogledih, sončnih dneh, ki smo jih preživeli na otoku vitalnosti,
smo se vračali s prijetnimi vtisi in pozitivno energijo. Planinsko morsko druženje nam
ostaja v prijetnem spominu.
Nace Breitenberger