Skoraj zmeraj je vstajanje ob 4. uri zjutraj muka. Skoraj zmeraj – ko namreč človeka čaka
tridnevno potepanje po hribih in so ti za nameček še v Italiji, je noč slabo prespana zaradi
pričakovanja. Natanko 40 se nas je v ranem jutru zbralo na idrijski avtobusni postaji in se
vkrcalo za pot proti Pustriški dolini. Njeno glavno mesto je Bruneck z okrog 16.000
prebivalci. Prvi dan nas je čakal lažji pohod na 2307 metrov visoki Strudelköpf oziroma
Monte Specie, travnat vrh, ki se nahaja v naravnem parku Fanes Sennes Prags. Njegovo
‘osvajanje’ smo začeli v naselju Carbonin, kjer smo si po peturni vožnji kar nekoliko olajšani
od sedenja obuli gojzarje in zagrizli v hrib. Na planoti Prato Piazza – Plätzweise pri koči
Dürrensteinhütte – Rif. Vallandro smo v sončnem vremenu uživali v kosilu. Razgledi so bili
ves čas krasni. Kot vrtavke smo se sukali in iskali znamenite in prepoznavne Tre Cime, blizu
katerih smo se idrijski planinci potepali že pred leti. Ko smo po dobrih dveh urah hoje uzrli
križ, ki so ga leta 1982 postavili v spomin na padle v prvi in drugi svetovni vojni, smo vedeli,
da je vrh blizu. Prelepo vreme je dopuščalo pogled proti gori Monte Cristallo na jugu, Crodi
Rossi na zahodu, na vzhodu so, jasno, kraljevale že omenjene Tre Cime.
Sestopili smo v sosednjo dolino Braies, ki bo morda koga asociirala na znano jezero, a ta
pride na vrsto pri opisu tretjega dne našega popotovanja po Dolomitih. V dobrem vzdušju, za
katerega sta poskrbela (tudi) naša vodnika – ravno prav strogi Andrej in nekoliko manj stroga
Katarina – smo prispeli v hotel. Manjši, a imel je vse, kar imajo veliki. Dobro hrano, nadvse
prijazno osebje in čiste rjuhe, v katere smo se manj vzdržljivi zakopali prej, bolj vzdržljivi (o
starosti se ne spodobi pisati) pa so si šli po prehojenih 15 kilometrih še »pretegniti noge«.
Drugi dan nas je čakala kraljevska tura, pred katero smo v veliki večini čutili kar malo
strahospoštovanja. 1300 višinskih metrov, štiri ure mestoma strašljivega klanca in poletna
vročina pač niso mačji kašelj. Ampak je šlo. Med odličnim (beri – počasnim) tempom je bila
razdalja med nami in našim ciljem, 2275 metrov visokim Kronplatzem, vedno manjša. Po
natanko štirih urah, ko se je zvon na gori oglasil, smo vsi stali na vrhu; zadovoljni, navdušeni,
srečni, prijetno utrujeni. Vodnik Andrej je bil kar malo presenečen, da nam je uspelo v tako
zglednem času. Kronplatz je sicer bolj znan kot smučišče in ponuja vse, kar pohodniku srce
poželi. Odlične restavracije z res izjemno hrano, dva muzeja – Messnerjevega gorskega in
muzej fotografije – prijetno zavetje v senci in sončne travnike, na katere smo se lahko
zleknili. Na vrhu nas je čakalo krasno presenečenje – morda je res zanj poskrbel Berkmandlc,
kdo bi vedel. Vsak udeleženec rajše v Dolomite je dobil modro rutko z napisom Planinsko
društvo Idrija, ki jo bomo zagotovo s ponosom nosili in se, kar je sploh najbolj pomembno, z
veseljem spominjali odprave v Italijo. Za spust s Kronplatza so nekateri uporabili gondolo,
drugi so jo do vasi Gassl ubrali peš. Na koncu dneva smo vsi z olajšanjem pričakali hotelsko
večerjo in se odpravili v posteljo (nekateri prej, drugi po zaslugi Mirotovih in Nacetovih
karaok nekoliko kasneje).
Tretji dan je bil že napovedan kot nenaporen, zato smo se ga veselili, čeprav smo se obenem
zavedali, da je zadnji, ki ga preživljamo v krasni, mirni, zeleni naravi. Zjutraj smo se peš
odpravili v mesto Bruneck, kjer smo imeli nekaj prostega časa za kavo, sladoled ali potep po s
turistično ponudbo bogato opremljenih ulicah. Korakov nismo šteli. Še dobro, da nas Katarina
in Andrej sem nista pripeljala v času zorenja borovnic, ker bi si v tem primeru morali en dan
rezervirati samo za rabutanje. Avtobus nas je nato odpeljal do idiličnega jezera Braies. Ker je
bil dan sončen in topel, je bilo iluzorno pričakovati, da pri njem ne bo gneče, a se je z nekaj
truda dalo dobiti tudi bolj mirne kotičke. Nekateri so vzeli pot pod noge in se spopadli s
krogom okrog jezera – dolžina je dobre štiri kilometre, z nekaj hitre hoje ga je moč obhoditi v
dobri uri – drugi so uživali v brbotanju raznolikih kultur in množic turistov z vsega sveta.
Jezero Braies leži na nadmorski višini dobrih 1500 metrov, stisnjeno je med goro Croda del
Becco, zato je vsake toliko spomnilo na Rabeljsko, ki tudi kraljuje pod mogočnimi vršaci,
sem in tja pobeljenimi s snegom. Kravi, ki sta svoje prelestne nožice namakali v jezero, sta
bili bolj pametni od nas, ki si tega nismo upali. Morda pa kdaj drugič. Preden smo ugledali
slovenske hribe, smo se za slabo uro ustavili še v slikoviti vasici Sapadda oziroma
starotirolsko Plodn, ki je znana po starodavnih lesenih hišah in senikih na travnikih pred
naseljem. Vožnja domov je minila hitro in pod vtisi vseh treh pohodniških dni. Posadka na
avtobusu si je bila enotna v oceni, da je bila organizacija izleta vrhunska in da bi si ga
najkasneje prihodnje leto želeli ponoviti – naj torej nova zvončka čim prej spet zapojeta.
