Pred slabim mesecem smo, planinci Planinskega društva, pogledali doline in vrhove pri naših zahodnih sosedih v Italiji. Gojzarji se še niso dodobra ohladili, ko smo nadaljevali obiskovanje visokogorja pri naši severnih sosedih v Avstriji. Naš cilj je bil Säuleck, 3086m visok vrh v gorski skupini Ankogel, ki je ena izmed osmih gorskih skupin, ki tvorijo gorsko verigo Visoke Ture.

Tisti, ki so petkovo večerno pijačo nekoliko podaljšali, so se šele vračali domov, ko so nam že zvonile budilke, saj se bil odhod planiran ob 3 uri zjutraj. Pisana druščina se nas je zbrala in odbrzela jutru na proti. Po avtocesti mimo Ljubljane do predora Karavanke, kjer je sledil krajši postanek, in nato jutranji pozdrav soncu na avstrijski strani. Sledilo je še nekaj vožnje mimo Baljaka, Špitala ob Dravi, Obervellacha in Mallnitza do parkirišča na planini Dösen. Naš cilj se je že pred sedmo uro zjutraj kopal v soncu, mi pa smo bili kar veseli, da smo hojo pričeli v jutranjem hladu in ob zvokih žuborečega potoka. Čakalo nas je približno 1600 metrov vzpona. Da je bila hoja prijetnejša so poskrbeli razgledi na manjše in večje slapove v okolici, cvetoče rože in okoliške vršace. Naš prvi cilj pri koči Arthur von Schmid Haus in idiličnem jezeru Dösner smo dosegli po treh urah. Jutranja malica je bila tako več kot zaslužena.

Ker smo bili šele na polovici poti, smo kar hitro znova zagrizli v klanec in se napotili proti vrhu. Travnat svet smo zamenjali za skalovje. Hoja po zibajočih granitnih kockah ni bila najbolj prijetna, a smo jo po nekaj začetnih tipanjih kaj hitro osvojili. Našo spretnost pa so preverjali tudi svizci, ki so se nastavljali toplemu julijskemu soncu. Da se bližamo nadmorski višini 3000 metrov, so nas opozarjala tudi številna snežišča, ki smo jih prečkali. Hoja po snegu v vročem poletju je vedno poseben občutek. Zopet so minile tri ure, ko smo stopili na vrh Säulecka, kjer preko celega leta kraljujeta le križ in klopca s katere lahko občudujemo panoramo. Vreme nam je bilo tokrat naklonjeno, saj so bili razgledi neomejeni na vse strani. Naj omenimo samo, da smo prepoznali vršace tako v Sloveniji, Italiji kot tudi polovice avstrijskega alpskega sveta.

Film gorskega kina se je kar prehitro končal, saj nas je čakal še dolg spust v dolino. Tudi pri sestopu smo bili previdni. Granitni bloki so se še vedno zibali, občutek nam je pravil, da morda še bolj kot pri vzponu. Ja, noge so bile že pošteno utrujene in tudi vročina je vedno bolj pritiskala. Srečno smo prispeli do koče. Da pa lesenega objekta ne bi občudovali samo navzven, smo poizkusili tudi njihovo ponudbo. Hrana je bila okusna, ali pa smo le tako močno želeli pojesti tudi nekaj toplega.

Hrana v koči nam je dala nove energije, tako da so se višinski metri kar hitro topili. V poznem popoldnevu smo tako prispeli do parkirišča. Utrujene noge smo hitro rešili planinskih čevljev in jim privoščili kopel v ledeni vodi bližnjega potoka. Zadovoljstva, da smo prekrasen dan preživeli v naravi ni manjkalo. Da bi bilo zadovoljstvo še večje, so se nekateri prvič povzpeli na nadmorsko višino, ki je višja od 3000 metrov. Da nadmorska višina ne bi preveč ponagajala, smo krst omenjenih udeležencev opravili nekoliko nižje. Morda pa se skupaj v bodoče povzpnemo še višje.