VREME BO


Nedelja bo sončna, je bila obetavna napoved. A jutranji pogled skozi okno ni obetal nič takega. Hm, mogoče bo pa kje višje sonce premagalo meglo? V duhu se mi prikazala zasnežena, s soncem obsijana pokrajina, na snežni odeji se je utrinjalo neskončno bleščečih zvezdic. Kaj pa drugega: na pot, na Hleviše!

Riže se postavijo pokonci, klanec takoj ukroti telo, ki bi rado čim prej višje, na sonce. Lepa je gaz, dovolj široka za spodoben korak. Prvi sloj oblačil že roma v nahrbtnik, na Pringlnu so tudi rokavice odveč. Med tem ko se odločam po kateri stezi bi jo ubrala, se po stezi s Trat pripodi tekač. Kar po Lovski grem gor in ni mi žal za odločitev. Tiho je v gozdu, nobena veja se ne zgane, ni slišati ptičkov, le sneg pod gojzarji rahlo škripa, slišim bitje srca, ki se je uprlo prehitremu koraku.
Kako lepo je gledati naokoli, po gozdu. Vse je mehko zaobljeno, na sveže prekrito s snegom, prav zares snežno belo. Ni videti križem kražem razsutih vej, prevrnjene in izruvane štore je narava pokrila z debelimi kučmami snega. Mlade smreke je veter ovil v nežno kopreno, klobučki iz snega v njih vrhovih so spogledljivo nagnjeni v stran. Njihove mame, kolikor jih je lubadar pustil preživeti, so visoko nad njimi, negibno in nekam utrujeno povešale s snegom obložene veje. Bukvam, jesenom, javorom je lažje. Na debelejših vejah je sneg obstal, s tanjših ga je spihal veter. Grape, tudi te so pokrite s snegom. Vode, ki običajno meze po njih, so zamrznile. Iščem sledi divjadi, a jih ni. Kako neki se prebijajo v tako visokem snegu? Sinoči, ko se je mračilo, sem ob postajališču na Marofu »zalotila« dva gamsa, najbrž mamo in mladiča, ki sta obirala listje panešpljic. Samo za dva skoka sta se umaknila v stran, potem sta se vrnila h grmom. Lakota je bila hujša od strahu.

Ko sem stopala z Lovske steze proti cesti, se je namesto težko pričakovanega sonca priplazila megla. No, točneje, tam je že morala biti dalj časa. Negibno je lebdela med drevesi, neumorno jih je krasila z ivjem, niti najtanjše vejice ni izpustila. Bukve so širile krošnje čez stezo, veje so bile kot umetelno klekljane čipke. Nobena šiba leske, noben suh list, ki je še ostal na drevju, na nobenega ni narava pozabila, vse je radodarno okrasila. Smreke so bile odete v bele obleke, na sleherni iglici je visela drobna snežna čipka. Oj, ljudje, kje ste vendar, se sprašujem, a ni škoda, da ne vidite te redke lepote? Ni mrzlo, ni vetra, nič ne pada, steze so pregažene, cesta splužena, ni posuta s peskom ali soljo. Kako bi šlo s sankami! Gozd pri parkirišču pod kočo je bil prelep. Visoka, ravna in temna debla bukev, tla pod njimi pod globokim snegom, skrivnostno je med njimi ležala megla, bela in negibna. Klanec do doma, našega planinskega doma na Hlevišah, je pravšen za sankanje. Igrala mirujejo pod snegom, kočo je komaj videti med visokimi kupi snega. Še podpis v knjigo, vstopim v toplo jedilnico, kjer obiskovalci povečini spremljajo tekmo na Vitrancu, komentirajo, se šalijo, tudi praznujejo. Da smo dobili danes bronasto kolajno, lepo, a ne!?
Nazaj grem, pravzaprav tečem, čez Pšenk. Danes je po njej lepo iti, ni blata, vse razdejanje je lepo prekrito s snegom in tudi ko mi spodrsne in se zvalim v mehak sneg, me vzradosti – počutim se kot včasih. Komaj se premagam, da v snegu ne delam angelčke. Kdo ve, bi mi šlo? Na Tratah tečejo s smučmi, spregledala sem pa stanje na sankaški stezi. Vrh Riž se poslovim od tišine, gozda, gazi, ki vodijo do naše koče na Hlevišah. Čez Kodrov rovt, čez Pšenk, čez Kp, po lovski, mimo sanitetne, čez Babo... V nedeljo bo 40. pohod ob dnevu žena na Hleviše. Kdo ve, katero pot bomo tokrat shodili? In kakšno bo vreme? Vreme bo!

Ja, vreme! Zakaj je vreme za planince tak problem, se večkrat sprašujem. Saj nismo kakšni scrkljanci, kaj? Nimamo se za take. Radi smo v naravi, seveda je najlepše v lepem vremenu, a če bomo čakali le na sto sonc, bomo sami sebe prikrajšali za mnoga doživetja v posebnih vremenskih pogojih. Kadar piha veter in poslušaš njegovo pesem med drevesi, ko pada sneg in je tako tiho, da se zdi, da slišiš padati snežinke, ko se drevje okrasi z ivjem, ko skozi gosto meglo medlo posije sonce, da ne omenim dežnih kapljic, ko se zableščijo v soncu. Pa sončnih vzhodov in zatonov nisem še omenila, pa oblakov, belih in temačnih in meglic, ki pokrivajo in odkrivajo doline, pa.... Le primerno se je treba opremiti in seveda izbrati vremenu primerno turo. Potem pa ven, v naravo! Tam vreme nikoli ni tako slabo, kot ga gledamo s kavča. Sem vas prepričala?

Tinka Gantar