TRUPEJEVO poldne


Karavanke so daleč. Zgodaj je treba iz Idrije, da prideš v njihovo vznožje še v jutranjem hladu. »Zgodaj morava začeti, je sončna stran«, je razpredala sestra. Kako zgodaj?« Dobro bi bilo, da bi ob 6.00 začeli s hojo«. Začnem računati in, o, groza, vstati bo treba pred tretjo zjutraj. Vlak z Mosta odpelje ob 4.00, eno uro vozi do Bleda, potem pa še dobre pol ure z avtom. To bo pa hudo in res je bilo. A mi je treba, mar bi šla kam bližje, sem jamrala vsa zaspana. Nikogar na cesti, tema, vlak skoraj prazen, oči so kar same lezle skupaj. Potem pa, saj veste, sva se smejali, klepetali, pogledovali proti goram in ugotovili, da sva pametno izbrali. Julijci so še v snegu, na Karavanke je pa pomlad že prilezla. Skozi turobne Jesenice, mimo Aljaža na Dovjah, skozi Rute ( Martuljek)…pa sva tu!

Zaspančki –pomladanski svišči – so imeli še trdno zaprte očke, ko sva se pripeljali na Srednji Vrh, lepo vasico šestih gorskih kmetij 960 m visoko na pobočju Karavank. Ko sva pri zadnjih hišah stopili z asfalta na udoben kolovoz, sva obstali. Tam čez dolino je jutranje sonce pordečilo še vedno zasnežene gore: elegantno piramido Špika, Veliko Ponco, Široko peč in Kukovo špico. Velikokrat so videni na fotografijah, a tu, s tega zelenega balkona, sva v jutranji tišini gledali to prekrasno predstavo gora v rožnatih žarometih vzhajajočega sonca in se pridušali, da nobena slika ne more prikazati takih prizorov. Barve so počasi bledele, s plotom ograjena pot je vabila naprej. S skal so se sklanjale cvetoče veje šmarne hrušice, čremsa je s svojimi belimi grozdastimi cvetovi izvabljala občudovanje. Globoko pod potjo je šumel potok Hladnik, nad njim se strmo dviga Kurji vrh. Po uri in pol zložnega kolovoza sva ob idilični lovski koči pod Lepim vrhom prvič počivali. Pogled je z gozdom poraščenih bližnjih vrhov uhajal tja, kjer so v nebo bodle špice vrhov okoli Škrlatice, čeznjo je kukal vrh Triglava. Ker ni ne markacij ne smernih tabel, sva nad zemljevidom ugibali katera pot bi bila boljša: skozi Žlebnice ali naprej, proti planini Grajšci. Za zadnjo sva se odločili. Najprej je šlo strmo navzgor, pa nato spet malo zložneje. Ko je zmanjkalo kolovoza, sva zavili (spet) strmo po lepi stezici skozi sprva smrekov gozd, višje je prehajal v macesnov in končno prisopeva na planino Grajšco. Po pobočjih so rdele zaplate resja, tudi telohi so bili take barve. Pred nama se je dvigal vrh s križem, Kresišče (1841m). Ker sva nekje prebrali, da je od Kresišča do Trupejevega poldneva možno prečiti po grebenu, sva poskusili. Saj je šlo, nekje sva malo rinili skozi ruševje, a sprehod po grebenu je poplačal praske in smolo po rokah. Greben je na naši, južni strani prehoden, poraščen z ruševjem, macesni, travo, na koroško, severno stran je pa strm in skalnat. Koroška z Baškim jezerom, raztresenimi vasicami, velikim mestom Beljak je ležala globoko pod nama, za mogočnim Dobračem so se v mrču slutile Velike Ture. Na vzhodu sta se belila vrhova Kepe, Dovška Baba je ob njej nekam nizka. Grebenska stezica naju je brez težav pripeljala na Maloško poldne ( 1801 m) s še enim križem, z vpisno knjigo na verigi, ki bi jo privoščila le kakšnemu zločincu. Le kateri je najin vrh, Trupejevo poldne, sva se spraševali in bili hvaležni za lepo vreme, ki je pomagalo pri orientaciji. Na sedlu , kjer je v tujem jeziku pisalo da je Grajšca settel, sva zapustili greben, ki je postal zoprno krušljiv in jo mahnili po mehki stezici med telohi, resjem, zaspančki, gladnico, encijani, macesni pa spet čez eno sedelce pa še čez enega… Kam pa zdaj, pa ja ne spet med rušje? Ja, pa je bilo treba, na srečo ni bilo hudo zaraščeno pač pa vroče, puhtelo je. Ampak, pred nama se je špičilo Trupejevo poldne( 1932m), najvišji vrh današnjega dne. Oj, pa je bilo vredno znojenja, sva bili zadovoljni, ko sva z vrha, ki se malo podira na severno stran, zagledali še Montaž in Viš, pa Ojstrnik in en kup nama neznanih karnijskih gora. Pogled nama je splaval k našim velikanom:Rateškim Poncam, Mangartu, Jalovcu, Bavškem Grintavcu. Pozvonili sva z zvončkom , se vpisali – prvi ta dan. Odkod ime gore? Pri Trupeju, kmetiji na koroški strani, so opoldansko uro določali s soncem nad vrhom svoje gore, prav isto so delali vaščani Malošč, vasice blizu Beljaka.

Dolina Železnica med Trupejevim poldnevom in Lepim vrhom je bila menda silno romantična, dokler je niso pred nekaj leti pokvarili z grdo traktorsko potjo. Tu sva srečali prvi živi bitji ta dan, če ne štejem metuljev in ptičkov. Ob strugi potoka Jerman, ki je živahno hitel v naročje Save Dolinke sva se spuščali nazaj na Srednji Vrh. Hudi hlevi se imenujejo lepe senožeti, polne čmerike. Kdove, so to ime sicer veliki in lepi rovti dobili zaradi hude nesreče leta 1777, ko je snežni plaz zasul 7 moških iz vasi, ko so šli po seno. Tabla na skali ob potoku spominja na to tragedijo.

Nad vasjo so se naše poti razšle: potok Jerman je odskakljal navzdol in pod vasjo v soteski parkrat zdrsnil v slapu čez skale, midve pa sva obiskali slikovito kapelice Marije Snežne v vasi in se ohladili v senci dreves. Na poti sva bili devet ur. Kako hitro so minile! Zdaj so zaspančki strumno in na široko odprti gledali v naju – sta že nazaj?

Srednji Vrh – lovska koča……………..ura in pol.
Lovska koča – planina Grajšca……..slaba ura.v Od lovske koče strmo na desno. Ko se pot neha, levo na stezico nad levim bregom grape.
Grajšca – Kresišče………..pol ure
Ubrali sva jo desno na sedlo, tam levo po poti in kmalu levo med ruševjem.
Domnevam, da bi bila lažja pot s sedla med Kresiščem in Črnim vrhom.

Kresišče – Trupejevo poldne (čez sedlo po grebenu) ……pol ure
Na sedlu in odcepu proti Maloškem poldnu so smerne table.
Maloško poldne – Trupejevo poldne……..slaba ura
Zadnja smerna tabla je na sedelcu med Trupejevim poldnem in Blekovo.
Steza se na tem mestu obrne ostro v levo. Po njej do potoka Jermana in ob njem navzdol.

Taka je bila ogledna tura. Društveni izlet je bil l. 2011 oktobra, tri dni po prvem snegu. Krasno se je hodilo, kljub snegu. Le na Maloško poldne nismo šli, je bilo prenevarno. Obljubila sem, da bom tja šla še , tokrat v kopnem.



Tinka Gantar