Planinski izlet čez Police

Tilnik- Daber-Šentviška gora-Gorski Vrh-Na Brdu-Pri Velikajnu-Poliške Krnice-Police-Stari grad-Reka

To je pot, ki smo jo v nedeljo 02.04.2006 prehodili planinci idrijskega PD in prijatelji iz Podkraja (PD Križna gora), pod vodstvom Rafka Terpina. Radovednih in klepetavih 33 osebkov je uživalo lep dan in vpijalo lepoto prihajajoče pomladi.
Vsi omenjeni kraji so na okrog 700 m visoki Šentviški planoti, razpeti nad vijugastima dolinama Idrijce in Bače. Planota je bila poseljena že v prazgodovini, na papirjih je bila prvič omenjena 1192. leta, ko je cerkveno in posvetno oblast prevzel čedajski kapitelj.
Začelo smo po starodavni poti čez Tilnik (Tiunk). Nekdaj se je tod šlo v Tolmin. Kraj je svetovno znan, če sodimo po tem, da eno od domačij urejata Nizozemca. Lepo speljana pot nam je dovoljevala klepet, vmes smo pohvalili kakšno rožico in prišli v Daber. V kraju, imenovanem Pod skalo, izvira potok, ki so ga ujeli v z mahom preraščeni zgornji bazen, speljali v nižje ležeči mlin, ga pod njim spet ujeli v večji bazen (zdaj je izpraznjen) in ga nato porabili še za obratovanje žage. Zdaj voda iz zgornjega bazena vsa bela skaklja po z živo zelenim mahom poraščenih skalah.
Zvonik cerkve sv. Vida na Šentviški Gori nam je kazal smer poti, mi pa smo po pognojenih travnikih in žafranastih jasah prišli na razgledno točko, da malo takih. Ta mladi bi rekli, da se nam je skoraj »sfuzlalo« in res nas je Rafko moral prevpiti, da smo lepo po vrsti pregledali vse, kar nas je obdajalo.
Obzorje so zapirali Lokovec s svojimi vrhovi, prede njimi se je za trebuškimi grebeni skrivala čepovanska dolina. Aha, tam je pa Gregorc v Robeh, tam pa na Vrhu Hotenje in Hudourniku smo tudi že bili, nad dolino Idrijce je greben poskakoval od Plešarskega vrha po Utrah do Lokvarskega Vrha, se spustil po Šebreljski planoti do sv. Ivana. Jelenk in Gradišče sta si stala nasproti, že odeta v svetle meglice oddaljenosti. Tudi Blegoš je bil predaleč in smo le zaslutili njegovo belo glavo. Spredaj je Porezen,ves bel razkazoval svoje čiste linije, Kojca, zelena in plečata pa je njegovo nasprotje. Za njima pa venec gora od Soriške planine pa do Krna. Najbrž smo kakšen vrh tudi spregledali.
Malo nižje, na Vreteh se planota dobesedno prelomi v dolino Idrijce, ki se lepo zelena vije po senčni dolini. Skozi zaselek Zakraj in Šentviško Goro smo šli v Gorski Vrh. Kmetije z mogočnimi gospodarskimi poslopji pripovedujejo o trdih in dobrih gospodarjih. Tudi pri Štrinu (Kuštrinu) na Brdu je tako. Previdno, da ne bi poteptali prekrasne preproge žafrana, gremo na rob in smo še bližje belim bohinsjkim goram, malo pokukamo v Baško grapo, povemo kakšno pikro o Bukovem in Bukovcih. Ja zanimivo bi bilo slišati, kaj oni rečejo o nas?!
Do Velikajna v Bukovem Vrhu ni daleč. Kako lepo po vrsti so v sončni breg pripete stavbe. Če ne bi bilo hriba Degarnika, bi bile vidne daleč naokoli.
Nižje je spet razgledna točka. Bukovo je kot na dlani, v oči zabode ogromen peskokop, a se rajši prepustimo prepoznavanju domačij, zaselkov, vasi.
Do Polic nam je že pošteno vroče. Ta starodavna vas je prvič omenjena 1275. leta. Baje je nekoč iz neznanega vzroka opustela (bolezen?), v izpraznjene hiše pa da so se naselili Cigani. Vas je dobila cesto zelo pozno in to je pripomoglo k njenemu umiranju. Še sedaj je lepa, škoda bi bilo, če bi jo dozidave, prezidave in novogradnje spremenile. Skedenj sredi vsi je imel odprta vrata in znotraj je bil velik zbledel napis: Dobil sem nevesto, ljubico zvesto, zdaj pa ne bodem več sam!
Cerkev Marijinega rojstva na robu polja je bila zgrajena okoli l. 1500. Od zunaj skromna, obdana z obraslim obzidjem in pokopališčem, je znotraj bogato poslikana. Potrudil se je Jernej iz Loke okoli l. 1540. Posebnost je tudi zvonik, ločen od cerkve. Nagajivci pravijo, da so ga delali na tleh, ko so ga pa dvigovali, se jim je malo spodmaknil. Poličani tako, šebrejlenci pa malo drugače!
Po grebenu med Kozarsko grapo in Poličanko smo prišli na Stari grad. Skoraj bi prezrli Divje babe, ki so nas opazovale z nasprotne strani, tako so nas prevzeli in očarali slapovi Poličanke (Poličnice) v taki strmini ni imela druge izbire, kot da je preskakovala, se zlivala po zlizanih kamnih, zastala v tolmunčkih pa spret poskočila navzdol in prižuborela v Idrijco. A tudi v tej strmini je bila postavljena električna centrala.
Greben je ozek, pod nami hitijo avtomobili, Idrijca šumi, sonce dobro ogreva strmine. Stari grad zbuja domišljijo. Včasih so pravili, da je tu nekje zakopano zlato tele. Kdo ve, kaj se je tu dogajalo v preteklosti.

Tinka Gantar