Teh dveh pa (še) ne poznate! Gorenjca Dare in Cena


Na Hlevišah, no, točneje v koči na Hlevišah, imamo od začetka junija nove oskrbnike. Za spremembo je ekipa moška, z Gorenjske, z Jesenic. Za nas skrbita Dare in Cena. Dare, zgovoren, je s stalnimi Hlevišarji že na ti, Cena pa, bolj molčeč, skrbi za priljubljenost z dobro košto.
Darko Bradaškja, bolje sliši na Dare, nosi na »puklu»dobrih šest desetletij in se šele privaja na upokojenski staž. » Prepričan sem bil, da bom za razliko od svojih tovarišev imel časa za vse kar mi bo padlo na pamet. Najprej ga je res bilo na pretek, časa, pa sem se zavezal enemu cilju pa drugemu in kar naenkrat ga ni bilo več,« je bil zgovoren.
Tiskar je bil, sošolec Marka, ki je pred njim delal v koči na Hlevišah. Najraje se spominja Železarne na Jesenicah, kjer je delal 21 let, polovico teh kot tehnični urednik in novinar pri tovarniškem glasilu Železar. Bilo je po obsegu in nakladi največje tovarniško glasilo v nekdanji Jugoslaviji. Poleg železarne je vsebinsko pokrivalo tudi jeseniško in delno radovljiško občino. 7000 izvodov je ostalo doma, 4000 so jih pošiljali upokojencem širom po bivši Jugi. Že osem sezon dela kot žičničar. Izkušnje ima tudi kot oskrbnik v planinskih kočah na Komni, triglavskih in krnskih jezerih.
Za razpis PD Idrija mu je povedal sin.« Po štirih letih sem si spet zaželel dela v planinski koči. Pritegnilo me je tudi to, da je delo le tri dni v tednu, ostale štiri lahko porabim za kaj drugega.« To drugo je delo pri markacistih, kar je njegov hobi pa brunarica v Trenti. »V prihodnosti si bom omislil vrt in sadovnjak, več bom bral, potoval, hodil v hribe….«, se nasmehne. Seveda se koča na Hlevišah razlikuje od visokogorskih. »Tu se v glavnem srečujem s tekači, kolesarji, izletniki. Planinci so kot ljudje različni, imajo pa lastnosti, ki jih povezujejo. Ljubijo naravo, so veseli in družabni, čeprav mnogi iščejo mir in samoto. Obisk gora je zanje praznik. Tudi tukajšnji obiskovalci so takšni. V kočo prikapljajo večinoma vsak po svoje, tu pa se razvije pogovor med njimi kot da so zaključena družba. Blizu so mi njihove teme, saj tudi sam rad tečem. Tod okoli sem odkril lepe steze in jih še odkrivam. Presenečen sem nad njihovo razvejanostjo in nad gozdovi. Tako lepi so!«
Kuhar Vincenc Vdovč je ( skoraj) Daretovih let. Cena, se je predstavil. Po gorenjsko se izgovori s širokim e.« Po starših sem Dolenc«, doda. Zdaj je v pokoju, prej pa je delal kot kuhar, to je njegov poklic. Kuhal je na ladjah, imel svojo gostilno, šefoval v gostilniških enotah Železarne, kuhal v počitniškem domu Splošne plovbe, v Tičarjevem domu, na Krvavcu. »Na ladjah ( Bled, Bohinj) sem kuhal 15 let, toliko časa, da sem videl še Avstralijo. Potem sem imel morja zadosti, še danes ga imam. Prav nič me ne vleče dol.«
Za Hleviše prej ni slišal, za Idrijo je pa vedel, ker je kot četrtošolec tu tekmoval v namiznem tenisu. Dober je bil, četrti v Sloveniji. Zdaj ga pa veselita tarok in šah in pa Dolenjska, kamor hodi k prijatelju in mu pomaga pri urejanju hišice. ali pa je mogoče zidanica? Dare mu je povedal za kočo na Hlevišah. V enem dnevu sta se zmenila. Več časa tudi nista imela, ker je kuharica zadnji trenutek odpovedala sodelovanje. »Do sedaj nisva skupaj delala, poznava se pa, jasno. Za bakalco še nisem slišal. Pa sem poiskal ta recept in ga preizkusil,« mi je pokazal revijo EPICenter, ki jo izdaja Soški razvojni center. Dobra je bila, bakalca, z žlikrofi. Prava mera vseh sestavin mora biti in kuhar s toliko prakse ima dober občutek za količine. Pa z jabolčnim zavitkom smo se posladkali, mmmm.
Pravita, da nimata problemov in idrijščino kar dobro razumeta, a sta kljub temu že imela smešne prigode. Da se jih ne spomnita,sta me odpravila.
Enkrat bosta pa prišla malo prej v Idrijo in si jo ogledala. Zdaj se le peljeta skoznjo, vedno se jima mudi. » Lepo in urejeno mesto se nama zdi, ko jo opazujeva iz avtomobila.«
A kaj bi pripovedovala!? Do koče je le kakih 400 višinskih metrov vzpona, navsezadnje se pa skoraj do nje lahko tudi pripeljete z avtom, s kolesom. Če pa mimogrede še malo pogobarite, se boste pa še prehitro znašli pred njo. To sem ju pa pozabila vprašati, če že imata svoje gobarske kotičke. No, saj mi ne bi povedala, če sta prava gobarja.



Tinka Gantar