OD SOSEDA K SOSEDU
Iz Spodnje Idrije v Spodnjo Kanomljo, 10. februar 2013


Letošnji februar bi namesto starega slovenskega imena svečan lahko preimenovali v snežan. Na pustno nedeljo je bil načrtovan pohod, sneg je pa kar pridno naletaval. Po sneženi sredini tedna je prišla v soboto še zadnja pošiljka v obliki rahlega sneženja. Kot puh lahek sneg je pobelil drevesa, delno pokril sveže narejeno gaz in me utrdil v prepričanju, da nas na pohodu ne bo dosti. » En par zagnancev«, je bil komentar doma.

Nedeljskim zaspančkom smo dali možnost malo podremuckati, saj smo na pot krenili sredi dopoldneva. Kolona 20 udeležencev je zagrizla v breg že kar na začetku, pri Svetiku. » Zdaj pa vidim tovarno čisto drugače, z vrha«, je pod velikim borom nad Svetikom ugotovila ena od tam zaposlenih. » Saj je kar velika reč«. Oblaki na nebu so odgrnili okno in skozenj je prijazno pogledalo sonce, se dotaknilo brega in prižgalo iskrice na snegu in veselje v naših srcih nad lepim dnevom, ki se nam je obetal. Seveda sta besedi ISKRA in SVETLIKanje zanetili domišljijo,odkod se iskri in svetlika… Steza se vije pod bori, gabri in jeseni, pomladi je pod njimi kar vroče. Trepališe nas dočaka v tišini, zadnji gospodar Srečko, ki je običajno brkljal okoli hiše, je v Domu. » Včasih so se pa nad hišo vedno pasli gamsi. Odkar ni Srečkota tudi njih ni več«, so povedali tisti, ki se večkrat motajo tod okoli. Spomnila sem se na šolski izlet kakih četrt stoletja nazaj. Z razredom smo šli skozi Govšk in po komaj zaznavni stezi v Jurice, pa mimo Graparja v Trepališe. Sedli smo v resje na robu senožeti, malicali, gledali naokoli, malo polenarili v toplih pomladnih sapah. Sredi tedna pa pokličejo z Osnovne šole, če smo pili kakšno okuženo vodo, ker ima kar nekaj otrok srbeče izpuščaje. Zdravniki so na njih ugotovili gamsove garje. Kasneje so mi še nekateri drugi omenili, da so jih staknili na istem mestu. Kako neki se pa gamsi pozdravijo? Do Trepališ pripelje dobra cesta mimo (tudi opuščene) domačije V Rovtu. Le 100m pred hišo je pod cesto lepa razgledna skala, skoraj tik pod njo je včasih pripeljala sem gor stezica, ki se je začela za Slovenijalesom. Do naslednjega, višje ležečega soseda Graparja pa se vije označena planinska pot na Jelenk. Kjer se najhujša strmina za trenutek odpočije, je odcep v Kendove robe, mimo jam, ostankov kopa železove rude v 16. stoletju. Zakaj neki se reče pri Graparju, ko pa so na izravnavi, z lepimi pogledi na Cerkovni vrh in Kobalove planine, na Gradišče in cesto, ki se vzdiguje proti Ledinam? Izza dreves kukata k njim soseda iz Kašenije in Kenda.
Pod Graparjem prečkamo cesto proti Krnicam, se skobacamo čez naplužen sneg in jo mahnemo po kolovozu, ki je zdaj le zametena gaz , proti Juricam, še eni prazni domačiji na naši poti, hišna številka Krnice. Spodnje Krnice, se eden poheca.. Kolovoz obide vse grapice, drevesa in grmi so pod težo snega globoko sklonjeni , sem in tja se znebijo kakšne obloge, veja olajšano zaniha zaradi izgubljene teže in z nje se usuje še več snega, ki se med bleščanjem usipa po nas. Še dobro ohranjene Jurice, do njih pripelje označena Idrijsko – Cerkljanska planinska pot z vrha Jelenka čez Prehod, niso samevale. Prvi so prestrašili nekaj gamsov, ki so iskali hrano okoli hiše in hleva. Čeprav tako na samem, prislonjene v strm breg, Jurice niso samotne. Še sedaj, čeprav se gozd širi na senožeti, je od njih videti k sosedoma na Kovk in k Pocku, pa tudi v Govšk ni daleč. Bližnjica v Govšk se spusti po strmini pod hlevom, po sledeh sklepajoč jo uporabljajo tudi živali. »A veš, da je bil v Govšku rojen Svetlik?« » Kateri pa ?« » Ja, to pa lahko samo ti vprašaš! Edi vendar« , je tekel pogovor v koloni.
Do Kovka smo prilezli čez podrta drevesa in na vrhu zadnje strmine tega dne se je sončil obnovljeni Kovk, ki že vrsto let služi kot vikend. Ta najboljše vode, ki je kapljala iz cevi, nismo pokusili, kljub soncu nas ni prav nič smodilo. Stezica, ki se tod mimo vzpenja na Krnice in jih doseže na Kamutejšu, je bila zgažena, tudi navzdol k sosedom v Govšk. Proti Pocku pa smo jo dobro udelali mi. Kar škoda je bilo uničiti to nedolžno belino, zagaziti v mehke obline snežne odeje, pokvariti vzorce živalskih sledi, otresti sneg z nad stezo sklanjajočih vej. Prava, neomadeževana zimska pokrajina!
Pock, tam je pa že cesta in to splužena in ravno prav strma za sankanje. Pri peskokopu mi zavijemo levo, proti Fari, Idrijsko – Cerkljanska planinska pot pa se mimo Žirovčka spusti k ribogojnici. Žirovčkovo planino smo pustili v njenemu miru s spomenikom , postavljenim v spomin na dogodke iz 1942. leta. Pri Trohu se svet odpre. Obnovljene stavbe povedo, da je hiša živa, da so ljudje prijazni in gostoljubni pa smo se prepričali preteklo leto, ko smo tod mimo šli na proslavo na Žirovčkovo planino. Od Troha do Obida smo hodili dolgo,čeprav sta le nekaj minut narazen, saj se kar nismo mogli nagledati gričev in sem in tja raztresenih domačij, ločenih s temnimi grapami, postavljenih sredi belih zaplat med gozdovi. Pri Belem kamnu, Pleče, Bratuš, Prekovc, Rupe, ko preskočimo Razpotje so pod Kobalovimi planinami Lom Staje, Volovčavše, Ribnica, nato se nad cesto na Ledinsko Razpotje sončijo hiše Pečnika, pod stožčastim Gradiščem je Šnita, Kladnik smo si ogledali že od Graparja.
Do Obida, naslonjenega na pobočja Špika, smo občudovali dolgo taso polen, skrbno jih je zložil Obidov gospodar. Pod njegovim domom smo se spuščali s sončnih višav v mrzlo Kanomljo. Iznajdljivo je speljana steza nad globeljo Govška na eni strani in razdrto grapo na drugi, s pogledi na hiše Bazavika ( omenjen že 1377.). Pri Žgavcu smo zmotili na paši trop okoli 20 gamsov, ki se nam je prav počasi umaknil v zavetje gozda. Mimo Šaca in Slivca je prišumel Govšk, in se pod cesto izlil v Kanomljico. Po Jakelški grapi je »bližnjica« v Idrijo, ja, le mimo Jaklca in Trčka ter čez Kobalove planine je treba. Predlog je bil preslišan, do postaje je bilo dosti bližje.
Tinka Gantar

Slike