IZ SP. IDRIJE NA VOJSKO, da o Kanomlji ne govorimo


Tura se je »potegnila« na ves dan hoje po suhem listju, vročih strminah, grebenih, kjer nas je hladil severovzhodnik, po stezah, ki so le malo shojene. Na razglednih točkah so očarali pogledi na razgiban svet idrijsko-cerkljanskih grap, na vrhove nad njimi, ki so se odevali v svežo pomladansko zelenino, malo smo potacali po snegu, se navduševali nad nunkami, ki so pobelile pobočja Školja....

Ta izlet si je zamislil planinski prijatelj iz Celja, s pripombo, da naj bi šli po grebenih, kjer se le da. Pa še to je pripomnil, da bo » samo« do Školja na Vojskem malo prekratka tura, naj najdemo še kakšno pot v dolino, v Kanomljo. Takole smo šli: na Cerkovni vrh(804m) pa mimo Lomarja na Kobalove planine(834m), po grebenu do Pleha, navzdol na Razpotje, spet gor na Rejcov grič in malo sprehoda do Aliča. Od tam pa po komaj zaznavni stezi do razglednega Gnezda, pri Trohu pa za Dolgimi rupami na Školj(1129m), najvišjo točko tega dne. Mimo Škratovša smo se po trasi ICPP spustili do Cikla ter po novi vlaki do najlepših, Kanomeljskih klavž in mimo Revena k Šinkovcu. Tam so nam prijazno odprli Bife pri ribičih, da so vrli Štajerci lahko poplaknili velikonočne dobrote. Verjemite, kar zadosti hoje je bilo, take poskočne. S kratkimi postanki smo bili na poti od 9 zjutraj do 6 zvečer.

Velikonočni ponedeljek, toplo bo. Če pa upoštevamo, da je iz Sp. Idrije do Cerkovnega vrha skoraj 500m višinske razlike,bo vroče tudi brez sonca. Mimo tako lepe cekve kot je Marija na Skalci ne greš ne da bi malo pokukal notri. Ravno prav velika, z lepimi Mrakovimi freskami se beli nad vasjo. Ko se vzdigujemo po pobočju nad Šolsko grapo, gledamo mimo njenega zašiljenega zvonika na hiše, ki se drenjajo pod Kuncljem in med Idrijco, ki prav tu naredi velik ovinek. Strmina je neusmiljena, nič ne popušča. Z levega brega Šolske grape prečkamo na desno in pogledamo še na idrijsko stran. Pod sveže ozelenelimi bukvami odcvitajo telohi in jetrniki, odpirajo pa se modre mačje očke, spomladanske torilnice. Na vrhu , okrog peline, je vijolično od resja. Soočimo se s Kendovim vrhom, preskočimo s pogledom na Gradišče in iščemo Mrutni vrh, malo s strahom pa čez Kobalove planine zremo na oddaljeni Rejcev grič ter Škratovše, kjer se bo naša pot končno nagnila navzdol. Do Lomarja in na Kobalove je prijeten sprehod, ki se konča z osuplim pogledom na kup odsluženega pohištva, ki čaka na kres. Spodaj, pod anteno pa trohnijo drevesa, ki so jh posekali, da imamo sploh kaj razgleda. Očitno za kres niso dobra! Proti pelini je na novo razrita ( ali narejena) cesta, ki jo bo narava, hvala bogu, v nekaj letih lepo porasla. Zdaj je pa grdo. A preostali greben je pravi užitek: lepa, z listjem nastlana steza se iz bukovega gozda izteče na Plehu, sprijaznimo se z makadamom do Razpotja. Štajercem je žal, da je Marjan gostilno zaprl, prav radi bi ga spoznali v živo. Kaj drugega kot klanec je do razglednega Rejcovega griča!? Sem in tja zadiši čemaž. Le kdo bi ga nabiral pri polnem nahrbtniku žegnanih dobrot? Mehko zaobljen vrh nam nudi nove in stare razglede. Višje si, več vidiš, samo zapomniti si je težko toliko novega. Ko vidijo Šturmovce globoko spodaj, jih pa začne skrbeti. A je še daleč? Je, je, a saj je glaven vzpon za nami, pred nami pa Miklajč, Pri Belem kamnu, kjer bo zacvrčalo po grlu. Spodbuda je bila prava, dom odprt, žeja pogašena, prepotreben kofe dober kot le kaj. Skozi kamnit gozd, spremljal nas je veter, se nam je odprl svet pri Gnezdu na še vedno beli Trnovski gozd in gore tja do Krna. Kolikor se je dalo, smo se ognili cesti in šli za Kodrom ter za Trohom zavili proti Školju. Drevje še ne zeleni, travniki so beli, od nunk, ne od snega. Vrh, nekaj železja, gore se že odevajo v modrosive koprene. Skozi zasteklena vrata pokukamo k sv Jožefu, se razgledamo po britofu, pa mimo Doma do Škratovša. Srečo smo imeli, da je suša, kajti del poti je ves razbit od konjskih kopit. No, kljub temu smo kar hitro na Ciklu, kjer nas napotijo po »ta novi« vlaki, saj ne morete zgrešiti, ena dve boste na klavžah. Občudovanja vredne so, z lepo zelenim jezercem, v katerem se gledajo okoliška drevesa. Čeprav že utrujeni, niso obžalovali da so prišli do njih. Tisti, ki so jih videli prvič, so povedali, da si jih niso znali predstavljati.

Nad grapo Klavžarice sestopimo k Revnu ( 421 m)pod njim je mala HE in Studenčkova jama. Do Šinkovčeve žage in ribogojnice (okoli 360m) v Sr. Kanomlji je pred nami le še približno 2 km po cesti. Izlet sklenemo v Ribiškem domu po dobrih šestih urah in pol hoje. Tako je vabilo na izlet na Vojskarsko planoto zaključil vodja izleta, Tone Primožič, rojak iz Cerkna in realčan. V urah hoje je bil pa malo preskromen!



Tinka Gantar