Z mladimi - v neznano


Ne le cilj pohoda, tudi vreme je bilo neznanka. Kam se bo prevesilo: v dež, v sneg? Neznano je bilo, kje nas bo dohitela Katarina, ki je imela to jutro neodložljiv opravek

Stali smo na avtobusni postaji v Spodnji Idriji in se spraševali: je cilj Cerkovni vrh? S pogledom, uprtim v njegovo strmo Šolsko grapo, ki se konča na prfarskem pokopališču, so vzdihnili: rajši ne.
»Kaj pa Jelenk?« Tam smo že bili!
»Sivka?« Saj ni dolgo kar smo bili gori!
»Kaj pa k enim malnom, gremo tja?« To je bilo še najbližje pravemu odgovoru.

Po nekaj korakih v smeri Kendovega dvorca sta bili prfarski deklici že prepričani: v Ledine gremo.

Tudi Katarina je že z nami, dež pa še ne!

»O, kako je strmo,« je bilo slišati vzdihovanje in skupina je postajala vedno tišja. Potolaži jih zagotovilo, da bo kmalu kolovoz in na njemu smo se oddahnili, malo popili in se posladkali. V Stajah nam je gospodar dovolil, da smo pogledali v hlev k ovcam, obujal je spomine na svoje poti po slovenskih gorah. »Kam greste pa vi?« ga je zanimalo. » Še ne vemo, a najbrž v Ledine.«
Na nosove so se narahlo prisukale prve snežinke. »To, to, boljše kot dež!« smo zadovoljno nadaljevali do poglejske kapelice na Šnitovi senožeti. Pa še malico smo imeli tam, s pogledom na cerkev sv. Antona v Idriji in Cerkovni vrh nad Faro( Sp. Idrijo). Pa naš cilj, kam gremo? Ne v Ledine, ne na Gradišče, ne na Triglav!
Ko pri Šnitu zavijemo levo je jasno, da cilj ni v Ledinah. » A lahko pokličem ata, on bo zagotovo vedel!« Telefonada se je začela. Celo vodnici Katarini so telefonirali »neznani planinci« in spraševali za ime vrha nad Šnitom. » Ata pravi, da gremo na Pivko,« je narobe razumela očetov odgovor. » Ne, ni Pivka niti Sivka!« Uganka je bila pretežka. Ko smo že skoraj na cilju, se postrojimo v vrsto, dobimo navodilo, da se ne prerivamo in da smo previdni.
Le nekaj minut hoje in smo na skalnatem ŠNITOVEM ROBU, cilju našega izleta v neznano. Pod nami je zazijala praznina. Globoko spodaj se je vila Idrijca proti Mostu na Soči, ob njej cesta. »O, to je pa »dobr«, presenečeni nad globino pod seboj vzklikajo otroci. Ne vidi se daleč, a do Krkoča , kjer je stara mama ene od deklic, le seže pogled. Še čokoladice iz Marijinega nahrbtnika smo hitro pohrustali, se fotografirali in se med plešoči snežinkami vračali do Šnita, prečili k » enim malnom«, Pečniškim malnom, pa mimo Žorgovša k obnovljeni kapeli Marije Pomagaj. Strmo je šlo navzdol, a ni bilo problemov. Spodnja Idrija je bila vse bližje, snežinke je nadomestilo pršenje dežja. Kmetija pri Kacjanu, še nižje v Trnju, nato Pstota, kjer se je poslovila prva Prfarka in do časa smo priskakljali do odhoda mestnega avtobusa.
Blizu je bilo, a neznano, ki je postalo znano majhni skupini pridnih mladih planincev Planinskega društva Idrija. Nasvidenje v prihodnjem letu!!



Tinka Gantar