MARJAN RUPNIK


NA SLOVESNOSTI OB PODELITVI NAJVIŠJIH PRIZNANJ PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE ZA LETO 2010, ki je bilo 4. decembra, je spominsko plaketo ob svoji 75 letnici prejel Marjan Rupnik.
Obrazložitev: Krmilo Planinskega društva Idrija je prevzel leta 1974 in končal več let trajajoče mrtvilo. Pod njegovim vodstvom je društvo doseglo vrhunec in celo preseglo večja društva z dolgotrajnejšo tradicijo. Društvu je predsedoval polnih 22 let, ob tem pa opravljal še zahtevno delo načelnika odseka za gospodarstvo. Še vedno aktivno deluje kot član nadzornega odbora in je s svojimi dragocenimi izkušnjami nepogrešljiv svetovalec mlajšim generacijam. Je dobitnik srebrnega in zlatega častnega znaka PZS.

Pa začniva, Marjan Rupnik!
Med Idrijčane sem prišel od zgoraj, z Ledin, kjer sem se rodil kot najstarejši od treh otrok. Z očetom in mamo, ki sta bila hlapca na kmetiji, smo živeli v bajti v Ledinah. Že tako skromne razmere je poslabšala vojna, ki se je spominjam kot 6 leten otrok in smo otroci revnih starševvsak dan čakali na topel obrok v kasarni. To je trajalo do italijanske kapitulacije. Konec vojne smo dočakali pri sorodnikih v Mrzlem Vrhu. V italijansko šolo sem hodil kot Mariano Rupini le pol leta. Lah pa ne boš, mi je oče prepovedal učiti se po italijansko, zato sem bil v šoli večkrat tepen. Po končani osnovni šoli 1948 sem želel postati mizar. Pa se je zgodilo, da sem se z očetom prišel strič v Idrijo. Med delom me je brivec Kos spraševal o načrtih in rekel, da bi me prav rad izučil v svoji delavnici. Meni se je zdel ta poklic preimeniten za kmečkega fanta, a me je mojster prepričal in leto kasneje sem zaprosil za uk pri njemu. A le teden dni pred začetkom uka so mi določili drugega mojstra, Poljanca.
Kako je učna doba povezana s planinstvom?
V isti hiši, kjer je bila delavnica, je stanoval Nagode, ki je bil tedaj gospodar planinskega društva. Tudi mojster Poljanec je bil planinec. Od torka do petka se je v lokalu govorilo le o tem, kako lepo je bilo na delavnih akcijah v kočah in to se mi je vsedlo v dušo.
Najbrž si z njima hodil v hribe?
Kje pa! Ko sem v nedeljo popoldne delavnico pospravil, sem peš odšel domov v Ledine, kjer so me čakali predvsem otroci, veseli, da jim ni bilo treba na striženje v Idrijo.
Kako si pa imel urejeno življenje med tednom ?
Med učno dobo sem stanoval pri 11 stanodajalcih in jedel v menzah pri Lipuščku, Kavšču, Na menz (pri lekarni )
Zdaj živiš z družino »na griču«, v psihiatrični !
Ja, začel sem leta 1959 in delal kot brivec do upokojitve 1992. Nikoli me ni motilo živeti v tu. Tudi delo sem imel rad. Stranke (bolnike) nisem le bril, poslušal sem njihove težave in jih poskušal razumeti. Bil sem kot neke vrste terapevt.
S prihodom v PB se je marsikaj spremenilo?
Seveda, poročil sem se, osnoval družino. Zahajali smo v hribe po bližnji okolici in širše po Sloveniji.
Pa delo v društvu?
No, pravzaprav je bilo še »na čakanju«, čeprav me je sodelavec Janez Jeram, takrat predsednik PD Idrija, po malem vpeljeval v delo. Leta 1968 so želeli planinci pomladiti upravni odbor in sprejeti smo bili štirje mladi. Takrat sem naivno upal, da bom užil vse lepote in prijetnosti planinstva, o katerem sem toliko slišal.
A se to ni zgodilo ?
Drugače se je zasukalo. »Stara garda« je delala po starem, društvo je nazadovalo, na občnem zboru 1970. smo doživeli kritiko s strani zveze vsi odbori razen mladinskega odseka.
Kdaj ste mlajši prevzeli vodenje ?
Najprej sem pomagal Močniku, leta 1974 pa prevzel vodenje PD Idrija, poleg tega pa sem bil še gospodar Hleviš, Javornika, Jelenka in Vojskega.
Sivke, ki je najbližja tvojemu rojstnemu kraju pa ne ?
Ne, Sivka je šla od društva 1966. leta. Dom na Vojskem je l.1982 prevzelo podjetje IMP. Štiri koče so bile veliko breme za društvo. Prenove so zahtevale veliko prostovoljnega dela. Prilagajati se je bilo treba zahtevam inšpekcije, zato smo v vse koče vgradili šanke. »Ta stari« so mi rekli kar šankar.
Koliko pa je predsednik planincev v tem času planinaril ?
Prav malo, le kar je bilo sproti, v zvezi z delom. Skoraj ni bilo konca tedna, da se v kakšni od postojank ne bi kaj dogajalo. Še najbolj gladko je šlo na Jelenku, kjer je bila oskrbnica Malka kar 33 let zaposlena pri PD. Na Hlevišah so se oskrbniki kar naprej menjavali, na Javorniku je bila Ivanka z Vodic za oskrbnico dokler je še zmogla, saj je govorila, da bi brez dela v koči umrla. Seveda pa sem imel tudi dobre sodelavce. V društvu je bilo (in je še) veliko prostovoljnega dela.
Kaj pa prijetne strani vodenja društva, jih je bilo kaj ?
Prav gotovo ne bi zdržal tako dolgo, če ne bi opravljal tega z veseljem. Veliko smo sodelovali s sosednjimi pa tudi z društvi v zamejstvu:Trst, Gorica, Benečija. Polno prijetnih ljudi sem spoznal.
Kakšne smešne spomine pa imaš zagotovo?
Ja, veliko. Ko smo se odločili podreti peč v koči na Javorniku, je Janko Klemenčičev prosil:« Ne je podreti, toliko lepih spominov imam nanjo!«« Pa saj ti ne bomo vzeli spominov!«» Ja, meni se zbudijo šele ko peč zagledam!« Pa še eno. Domačini na Javorniku so mi vedno rekli le predsednik in tako je enkrat prišlo do nesporazuma. Decembra, ko je zimski pohod na Javornik, so k Medvedovim (domačija pod kočo) vstopili trije v črno oblečeni možakarji in vprašali gospodinjo, če ima kakšno sobo, kjer bi se predsednik lahko preoblekel. »Seveda jo imamo,« je začudeno potrdila gospodinja. Z možem sta razmišljala:«Tolikokrat je bil predsednik tu pa še nikoli ni rabil posebne sobe za preoblačenje.« Pepi je vprašal:«Ja, kdaj pa pride predsednik Marjan?« »Kakšen Marjan neki. Mi spremljamo predsednika Slovenije, Kučana!« (skrajšano po zapisu I. Bonča)
Kako gledaš sedaj na društveno življenje in delo ?
Zadovoljen sem, ko vidim, da je delo v društvu živahno, da vsa leta dela in truda, mojega in sodelavcev, niso bila zaman. Z veseljem gledam prenovljeno kočo na Hlevišah, v še večje zadovoljstvo mi je, da so pridni člani PD Javornik iz Črnega Vrha prevzeli kočo in jo popolnoma obnovili.
Pogled nazaj, kaj bi spremenil, če bi lahko ?

Kljub temu, da sem z veseljem opravljal poklic, za katerega sem se izučil, se mi zdi, da bi z lesom prav rad delal.
Konjički ?
Po upokojitvi in predaji funkcije sem 10 let sodeloval v TD Ledine v prireditvah Od zrnja do kruha. Z ženo sva prehodila slovensko transverzalo in Idrijsko-Cerkljansko pot in še vedno odkrivava lepote naše domovine.
Za konec?
Zadovoljen sem in vesel, da so me sedanji člani upravnega odbora predlagali komisiji PZS za podelitev tega priznanja. Z veseljem bom po svojih močeh še naprej pomagal pri delu v društvu.
Kaj si želim ?
Predvsem zdravja in veliko lepih doživetij, zase in za vse ljudi, ki imajo radi naravo.



Tinka Gantar