Izlet v neznano 2011: LISCA


Novembra vsako leto nas vodi Nace v neznano. Radi gremo z njim, ker vedno pripravi izlet, kjer ne migajo le noge temveč tudi glava. Kako poteka?

Najprej vsak udeleženec dobi listek s svojim imenom, nanj rešitev( ko in če jo ugane), Nace rešitve sprejema, nanje napiše zaporedno številko oddaje, na koncu, po obedu pa je razglasitev rezultatov z nagrado za nekaj prvih pravilnih odgovorov.

Potem pa začne postavljati trditve ali zanimivosti o vrhu, kamor gremo.

- Naš današnji cilj ne bomo dosegli po skalnati poti.
Kras torej ne bo, pomislim.
- Šli bomo skozi vas, katere ime spominja na burjo.
- Našo pot začnemo na nadmorski višini 220m.
-Okoli vrha je največje rastišče encijana( Clusijevega svišča) v Sloveniji.
-Pot je bila označena( markirana) že leta 1902.
-Ime tega vrha vsak dan slišimo po radiu.

Po tem sklopu vprašanj nam ni bilo še nič jasno kam nas vodi, zato so po kratkem premoru sledila nova.

- Tudi na ta vrh vodijo poti z več strani.
To pa to, to vprašanje nam je pa zožilo izbiro, smo zabavljali. In smo slišali novo trditev.
- S tega vrha se vidijo vzpetine dveh sosednjih držav.
Aha, najbrž gremo proti Prekmurju, sem razmišljala ali na Koroško, vse je še možno, tudi na Gorenjsko,zakaj pa ne,saj pri Ljubljani lahko krene kamor je.
- Ime vrha je podobno živali, ki jo bomo morda preplašili v gozdu.
Pa so mi prišli na misel Košuta, Kozjak, Zajčev vrh, Petelin, Ovčji vrh…
- Hodili bomo po krajih, ki jih opisujejo tile verzi:

…da stanovali smo v dolini, v naselju majhnem pod goro, v pobočjih v soncu njive so ležale, ob vodi noč in dan so mleli mlini…. Ej, to je završalo. Učiteljicam kar nekaj jih je bilo med nami) je kliknilo. To je pa Klopčičeva Meri se predstavi, ja, hm…. Kje je že bil rojen, smo brskali po spominu. Nace nam je dal še eno iztočnico.
- Predsednik bivše države tovariš Tito je bil gori kar trikrat, prvič že pred 2. svetovno vojno.
Za lažje premišljanje nas je zapeljal na Trojane, da si s kavo in krofom poživimo sive celice. Tako okrepljeni smo pričakali nov sklop vprašanj za tiste, ki še nismo slutili cilja. Nekateri so pa že vedeli!!!
- Šli bomo skozi naselje, ki je bilo leta 2008 proglašeno za najlepšo hribovsko vas.
Ta mladi so si skušali pomagati z I-podi. Tehnika narodu, se je včasih reklo!
- Že leta 1902 je bila postavljena koča kot peti planinska dom na Slovenskem.
Šment, to bo pa nekje v Kamniških, ali pa ne!?
- Žensko perilo pomaga rešiti uganko.
Je kakšen vrh morda kombineža ali celo modrček, se je za hip posvetilo . - Tudi v avtobusu nekaj spominja na ta vrh.
Le kaj, smo proučevali notranjost vozila, nekateri so se nam pa pomilovalno nasmihali. Ampak, kdor se zadnji smeje…
- Šli bomo mimo cerkve Janeza Krstnika in cerkvice sv. Jošta
Slišati je bilo šepetanje, ja, to bo, to!
- Vrh je 960m visok in ima dva planinska domova.

- To je zadnje vprašanje, je odločil Nace, oddajte listke. Lahko njemu, jaz bi pa rada videla, kam bomo zavili z avtoceste pri Celju.
Skozi Celje in Laško vse do Zidanega mosta nas je pohlevno spremljala Savinja, se tam izlila v Savo, ki valove mogočne vali, v naročje jih Dunavu tira. Še Radeče pustimo ob strani in se zložimo iz avtobusa na Bregu, kjer zagledamo kažipot na LISCO. Oh, butelj, sej b lohk vedu, je nekdo kregal sam sebe. Zdaj smo pa vedeli vsi. Veseli, da nas ne čaka predolga in težka pot smo se z Brega pognali v zamegljeni breg, pod nogami je šumelo listje, izpod njega smo izbrskali kakšen pozabljen kostanjček in prišli na sleme v vas Razbor (479m), kjer se je košatila velikanska cerkev sv. Janeza Krstnika, pred njo pa na odrezanem deblu napisane značilnosti kraja: da se imenuje po severnem vetru, da ima lovoriko najlepše hribovske vasi, da je na Gori pri sv. Lovrencu največje rastišče encijana, da je znana po razborskem pasijonu, da je nadučitelj Blaž Jurko postavil kočo na Lisci in markiral pot nanjo. Koliko znamenitosti v tako majhni vasi. Žal nam je bilo, da je megla onemogočala razgled. Z ivjem okrašena drevesa so izvabljala vzdihe občudovanja. Kako lepe bele čipke je stkala narava. Res je lepo hoditi v suhem in kopnem skozi belo okrašen gozd, megla mu je dajala nadih pravljičnosti. Kolona tridesetih pohodnikov se je raztegnila in planinci, ki so sestopali, so nas spodbujali: » Sonce je na vrhu, sonček!« Niso lagali. Vrh, gol, se je sončil, pod njim pa megleno morje, iz katerega so kukali le Kum, prepoznaven po antenah na vrhu, pa še nekaterim zelenim kupčkom je uspelo pokukati iz megle. Obzorje so krasile nazobčkane Kamniške planine, prav na vrhu se je visoko razgledovala krogla, najbrž namenjena opazovanju vremena ali pa čemu drugemu. Ravno v okras ni bila, je pa najbrž koristna. Kamen z vrisanimi smermi in imeni vrhov nas je navdušil. Kam vse se vidi, kadar je čisto vreme. Marsikdo je sam pri sebi obljubil, da še pride na Lisco, če ne peš pa z avtom, prav do Jurkove in Tončkove koče. Preden smo se najedli, podelili nagrade( jasno, prvo je dobila slovenistka Marica) in se naklepetali, se je stemnilo. Sončni zahod nad mehko belo preprogo megle je navdušil s svojo toplo barvitostjo. S premrlimi prsti in rdečimi nosovi od mraza smo hvaležno zasedli svoje sedeže na avtobusu in se pojoč napotili proti domu.



Tinka Gantar