KOZLOV ROB


»Najlepša jutra so zjutraj.« Tako pesnik, planinska druščina pa v rahlem februarskem sneženju odločno iz »Nemške Idrije« tja dol. Za Idrijčane je naprej od Fare – v rahlem podtonu – vse Kminska, ljudje pa Kminci. A pisatelj Bevk: »Divja lepa Tolminska! Konec je bilo moje mladosti, ko sem se ti odmaknil, osiveli so mi že lasje, ko sem te znova doživljal. Kdor je zrastel iz tvojih tal in te doživljal na zunaj in znotraj kot jaz, se mu kot srebot za zmeraj oviješ okrog srca. Posebej tisti od sveta odmaknjeni kot, ki je nekoč rodil puntarje.« Mostar Ivan Pregelj v Tolmincih pa: »To so tisto zakrknjeno in trmoglavo ljudstvo, ki že od nekdaj prizadeva deželi nešteto sitnosti, imajo vsak svojo pamet in svoj prav.«

»Dovolj je en most, da pridemo na drugi breg reke.« T'min nas sprejme nepobeljen, s prijaznimi srečevalci, ki se čudijo krepko pomlajenemu delu skupine. Usmerimo se na Kozlov rob oziroma na Grad, kamor po južni strani vodi kolovoz – sprehajalna pot. Ob njej nas napisi na tablah podučujejo o sestavi tal, rastlinstvu, bogati zgodovini, lesarjenju … in že se znajdemo na vrhu (428 m), simbolu oblasti, utrjenosti, velikega tolminskega punta (leta 1713), soške fronte, slovenskega rodoljubja. »Beli grad na veleskali že stoletja čaka na tistega. – Katerega? – Tistega.« Bogati zapisi na tabli in lepo obnovljeno zidovje (že iz 12. stoletja) nam dobesedno spregovorijo o dolgi in burni zgodovini, da ne bi pozabili tišine sto- in stoletnih grobov do danes, tako pomembnih za obstoj slovenstva. Zaužijemo ne »kruh in mleko«, ampak vsak svoje iz nahrbtnika.

»Kaj bi bilo videti, če ne bi bilo nikogar, ki bi gledal.« Pod nami Tuimine (Tolmin) že iz 7. stoletja pr. n. št., iz njega vodijo poti na vse štiri strani neba. »Prastari dimniki ne morejo doseči plavega neba.« Imena vršacev moramo prebrati na orientacijski tabli, saj jih zakriva megla. Pogled obstane na Bučenici in Mengorah. »V deželo je šla žalost in beda, stari red in nered.« A zvon je že zdavnaj odklenkal Oglejcem, Benečanom, puntarjem (enajst vodij so razčetverili na Travniku v Gorici), Habsburžanom, Coroninijem, borcem soške fronte in žrtvam fašizma.

Čeprav pravi pesnik, da »Na žalost grof še ni prenehal bežati« in »Ko je konec vojne, je samo vojne konec«, se zdi, da so se Kragulji, Golje, Duše, Lahajnarji, Munihi, Podgorniki razkropili s svojim »prav« stran in tukaj. »Beseda je nož … Je najbolj neraziskana ruda na zemeljski obli … Ptiči zgoraj letajo, spodaj imajo jezera.« Zgodovinar Simon Rutar, nekdanje učiteljišče, skladatelj Volarič, Ljubka Šorli, idrijski rojak, realčan, slikar Rudi Kogej, skladatelj, pedagog in pevovodja (tudi v Idriji smo se srečevali z njim) Pirnik (kdo ne pozna njegove pred kratkim v Cankarjevem domu zapete najlepše partizanske pesmi Smrt v Brdih), »tausendkünstler« pesnik Volarič - Feo (letos je že drugič nastopal na Trnovskih tercetih), Cvitkovič, organizatorji srečanja mladih na sotočju Soče in Tolminke, festival kantavtorjev in uglasbene poezije …

Na povratku po Grajski poti po severni strani se nekaj časa družimo s trimsko stezo, speljano okoli Kozlovega roba. Kje je voda? Že grof Turn je na njem zgradil dve cisterni za deževnico. »Včasih so kratke poti, še bolj včasih so dolge poti.« Pretaknemo se skozi Dolje navzgor po urejeni poti do prelepega slapu Sopotnica in še do posebnega izvira V Zberi (U Zberu), ki daje ravno prav hladno (energetsko) okusno vodo, so jo baje nosili celo na grad (Grofova voda). Pri iz kamnov narejeni piramidici pa še prijetno zavibriramo in globoko zadihamo ob vedno gostejših snežinkah, kar tudi nekaj velja. (Ko dihaš v Mexico Cityju, je baje kot bi pokadil tri zavojčke cigaret na dan!)

Ob poti navzdol nas obraščajoče razvaline nekdaj mogočne kmetije Pod orehom spomnijo ne Feove besede: »Tri gorja so na svetu: gorje mu, kdor nima doma, gorje, če se mu to zgodi še dvakrat.« V že rahlo zimskem Zatolminu pa: »Nazaj v planinski raj, ni se nam treba tja vrniti, če v njem ostanemo.« Nismo ostali, vrnili smo se v svoj že krepko pobeljeni dom.


Marija Trušnovec