KOLIKO POTI JE DO KOČE NA HLEVIŠAH?


»Raziskujem okolico in poskušam čim bolje izkoristiti prosti čas za stvari, ki jim doma nisem posvečala pozornosti.« Tako je zapisalo dekle, ki »služi kruh« v tujini, v prostem času pa (tam) skoči v naravo. Zanimivi smo: ko odidemo doma, si v novem kraju ogledamo vsakršne znamenitosti, o svojem kraju in okolici pa le malo vemo. »Toliko sveta si videla, a v Čekovniku si že bila,« so vprašali idrijsko popotnico. » Ne, a veste, da res ne!?«

Cesta skozi Strug je polna kolesarjev, nemalo jih vozi tudi po Rakah, da o tekačih in sprehajalcih psov ne govorimo. Predlagam vam peš skok na Hleviše. Saj veste kje so!? Tam imamo Idrijčani zadnjo od koč, ki nam je še ostala. Lepo obnovljena in oskrbovana od petka popoldne do nedelje zvečer je in do nje vodi veliko poti.

Po Rakah, mimo Kobile in po stari poti v Belo se napotite. Ste že v Krajinskem parku Zgornja Idrijca, polnem znanih in manj znanih posebnosti. Le majhen del teh je predstavljen v nedavno izdani zgibanki. Pa ne pozabite pogledati, kako lepo cveti ob poti. Saški kralj Friderik Avgust II. je bil navdušen nad pestrostjo rastlin, ko je maja 1838 leti hodil tod in prišel do Kevdrca. Vi pa se pri petem žonfu, kjer čez »cigu« most pripelje Idrijsko-Cerkljanska planinska pot, prepustite planinskim rdečebelim markacijam, ki vas čez Prižnice pripeljejo na Zagrebenc. Od tam v lepem vremenu že zagledate kočo, a do nje se morate še malo preznojiti.

Bolj smeli se boste morda podali na daljšo pot mimo plezališča, Kevdrca do Fežnarja, kjer si lahko potešite žejo in lakoto. Potem se pa zapodite v klanec in po Šihtenpohu sledite »češpljevim« oznakam v Čekovnik, od tam je pa na Hleviše spet nekaj steza.
Če ste pa »na karajž« le za krajšo pot, se pa v Strugu, pri petem žonfu, oglejte za smerno tablo Vrh Struga, tudi kakšna obledela markacija je še ostala, a steza je kar prehojena. Na Vrhu Struga se lahko odločite in greste na Hleviše čez Babo ali pa po asfaltni cesti ali pa mimo sanitetne postaje – izbire ne manjka.
Na Scopolijevem trgu pri vodnjaku s Korlčkom pa se začne pot čez Tičnico. Nekaj časa lahko štejete stopnice, ko se vzdignete mimo najvišjega Čuka pa se le obrnite. Pogled na Idrijo od tu je najlepši!. Na vrhu Tičnice se pot položi, greste mimo Boga (razpelo) in ste pri Babi, čez asfalt v grič pa spust na Pšenk pa spet gor čez Kup, kjer se prikljukate na Lovsko pot.
Sledeč markacijam od avtobusne postaje prilezete po Rižah na Pringl in tam izberete Lovsko pot. Po njej je speljana Transverzala, kakor smo nekoč imenovali Slovensko planinsko pot. Na Pringlnu lahko krenete po (pozimi) sankaški progi čez Taler na Kodrov rovt, kjer boste morda naleteli na koga, ki bo do tja pritiščal po drzni Mačkovi.
Najbolj običajna pot do koče na Hlevišah pa jo ubere čez stare čekovniške klance na Pšenk in čez Lačno vodo navzgor na belo cesto.
Iz Idrije po Vojskarski cesti do Bevka moramo tolči asfalt. Za zadnjimi hišami nas v levo (bolj korajžne) povabi strma in na začetku izpostavljena Mačkova pot. Le v suhem jo izberite, na nekaterih mestih je nevarna za zdrs.
Skozi Slanice se reče smeri, ki se pri Bevku odcepi od ceste na Vojsko. Ob Nikovi (ki včasih čisto presahne) gremo kar po cesti mimo izvirov Pod kačjim gradom. Ta smer je najprimernejša v mokrem, da si ne zmočimo nog in umažemo čeveljcev. Lagodno in varno se sprehodimo po njej, ves čas po cesti.



Tinka Gantar