JAVORNIK


Svet pred domačim pragom včasih nudi še tako zagrizenim hódnikom užitke ob spoznavanju malih neznanih lepot. Bela, Križna gora, Kovk, Javorniki … se tudi v mnogih različicah ponavljajo v Sloveniji. Vsako ime pa je na različnih koncih nastalo iz svojstvenih izkušenj, vzgibov, domišljije. Preko Cola, Podkraja, Hrušice je nekoč vodila glavna (rimska) pot z juga v notranjost dežel in življenje je teklo živahno. Trši kruh – pretežno od živinoreje, pa so okušali ljudje višje gori na robu tako imenovane Dežele (»kjer vse zraste, kar vsadiš«) – na Gori in še onkraj. Samota, hude zime, domišljija, nemoč razlage pojavov so delovali na razmišljanje prebivalcev, a ne vedno slabo: več so se pogovarjali, iskali stikov. Sončna stran jih je razvedrila: gremo dol pod kraj in so šli – v Podkraj.

Tu je bilo izhodišče pohajanja primerno velike planinske druščine. Kraj, nastavljen soncu, a včasih tudi burji, izkazuje rožasto urejenost in odprtost tudi s sodobno povezavo na razne konce; področje je tudi botanično bogato. Prav tako odprti so nas od tu popeljali zgovorni domačini, izkušeni gorniki, pokončno proti Križni gori. Veter nam je dajal čutiti, da je tu doma, a žlobudranje je izkazovalo, da tod beseda nikoli ne zamrzne.

Na gori (1168 m) nas je pričakal železni stolp, ki poplača trud z razgledom tja preko (V)otlice, Predmeje do Trstelja, preko Bele do Nanosa … V Podkraju so (nekoč davno) menili, da na Nanosu živijo bele žene (skale!); da so prale rjuhe pri kalu, si razčesavale lase in pele (veter!). Bile so prijazna in ljudem skrivna bitja, o njih so govorili le dobro, sicer so izginile in niso pomagale niti pri vremenu. Tudi dolina Bele s potokom govori o dobrih delih neke plemenite deklice.

Na vrhu, kjer so našli ubitega krošnjarja, pa so postavili križ. Podkrajci so želeli blizu doma sezidati cerkev, a je ponoči vse zginevalo. Šli so po sledi proti vrhu in tam našli iste kamne. Sveti duh je želel, da tam zidajo, kjer še danes lahko pozvoniš za dobre želje.

Druščina se je prijetno razgovorila ob zatišni hoji gori–doli mimo Škola – razgledišča na naš cilj in na plahte vedno manjših gajev in košenin ter samotnih zaselkov in opuščenih domov. S Streliškega vrha (1264 m) do koče manjka samo še varljiva urica hoje z vmesno »toplo malico«. A za nekim ovinkom vriskanje in dišeči vetrovi. Ne malica, prava primorska fešta: hrana v živo z vsemi podrobnostmi do sladic in pijačo od »tam«, harmonika s spremljajočimi, doma prirejenimi inštrumenti pa so vzpodbudili k poskočnim korakom. To so še dobre in predvsem vesele žene (no, tudi možje – se ve)!

Hočeš nočeš naprej dol nekoliko težkih nog do Škvarča. Tu pa se zdi so bele žene na daleč obšle kraj: 23. 12. 1943 je padlo 47 žrtev Gradnikove brigade, žrtve so bili še štirje domačini – od teh dva otroka. Tišina! Človek človeku zver! Planinska koča (1242 m) na Javorniku, imenovana po zaslužnem planincu, profesorju Maksu Pirnatu, očetu slikarja, Idrijčana Nikolaja Pirnata ter dedu kiparja Janeza, še vedno ustvarjalnega v Ljubljani, sije v soncu in se bori z vetrom, a njena čudovita celostna prenovitev izkazuje, da je vse slabo odpihnilo. Bravo!

Na stolpu smo si privoščili razgled na vse štiri strani neba: Kojca in še kaj daleč zadaj, Ljubljanska kotlina, Nanos, morje … Kljubovali smo burji (kljub odpihnjeni kapi) in prečiščeni krenili navzdol do osončenega, v dolu razloženega zaselka Kanji Dol. A kje so kanje, kje so šele učitelji, ki so – stebri vaškega življenja – nekoč službeno peš potovali v center Črnega Vrha in še dlje v Idrijo? Še en postanek presenečenja na domačiji naše sopotnice.

»Gorjanom je Dežela (Vipavska) dolga stoletja pomenila nekaj podobnega kot Izraelcem 'obljubljena dežela'. A tisti 'visoki' ljudje zaničujejo Gorjane, se štejejo, da so nekaj več. Pred trgovino se srečata dve zavedni Ajdovki. Ena gre iz trgovine, druga je namenjena noter. 'Je kaj ljudi v trgovini?' 'Nobenega človeka, samo dva Gorjana.'« Gornja anekdota danes gotovo ne velja več.

Reklo »Turizem smo ljudje« se je ta dan prav zagotovo potrdilo. Spoštovani učitelj slovenskega jezika na Colu Franc Černigoj z najvišjo državno nagrado na področju šolstva pa to še dodatno potrjuje, saj je znal svojo navdušenost nad bogastvom ljudskega izročila prenesti na bližnje in daljne pripovedovalce, še zlasti je navdušil mladež, da bo v pisni obliki marsikaj ostalo ali pa šele prišlo v zavest neprestanega vračanja, naveze še poznim rodovom.


Marija Trušnovec