DVE MUHI (GRAPI) NA EN MAH!


Iz dobro obveščenih krogov sem izvedela, da je pot ob slapovih Poličnice na novo varovana s klini. Spomnila sem se obiska te grape pred desetletjem, ko v njej ni bilo nič klinov, a smo jo s pomočjo domačina Jerama zmogli brez težav. Zdaj bo pa tudi šlo, čeprav so se med tem lahko spremenile razmere v grapi – pa tudi desetletje več bo treba nositi v hrib.

Na Reki sem pustila avto, se priporočila za srečno pot svetemu Kancijanu, ki domuje v beli cerkvici nad vasjo in se čez Idrijco spogleduje s šebreljskim Ivanom.

Potok Poličnica nabira vode okoli idilične vasi Police, po njej je dobila ime. Po domače je Paličnca, na zemljevidih Poličanka. Manj kot dva kilometra je dolga njena pot od izvira na višini približno 530 m, z Idrijco se združi med Reko in Lazami, med tem preskoči 270 m. Za jaso, cvetočo in svetlo, se grebena hitro stisneta, drobna stezica vodi tik ob živahnem potoku do prvega slapa, ki pada preko lehnjaka v tolmun. Lepo vodnata je danes ta Poličnica, jo pohvalim, ko z glasnim šumom pljuskne v tolmun, se spotakne ob skale v strugi in odbrzi naprej. Steza se hitro dviga, spolzka je in izpostavljena. Mokre trave se sklanjajo k tlom, roso z vej pa je sonce že popilo. Grapa se nekoliko razširi in prizori so vedno lepši. Iz zelenja pritečeta drug proti drugemu dva razpenjena potočka, se pred skokom čez oviro združita v eno. Nenadoma pa priskaklja potoček do naslednjega skoka, kjer se loči na dva pramena, ki se glasno prepirata, jezno škropita okoli sebe, poskočita ločeno v globino, nato pa spokojno počijeta v širokem tolmunu. Igra vode s skalami se nadaljuje, nepričakovano se med zelenjem za kratek čas prikaže slapišče, po kratkem vzponu pa stojim pod belim curkom 30 metrskega slapa. Visoko nad njim se v strmini razkazujejo rumene maslenice, listi dreves trepečejo v vodnem pišu. Kukavica nekje daleč zapoje svoj ku ku, cvetlice kukavice so pa na dosegu roke. Ko lezem skozi ozek, strm in skalnat preduh, nenadoma vse potihne: ni slišati ptic, niti šumenja vode. Na vrhu se najprej zmrdujem nad cevovodom, a me nato prevzame lepota dvopramenskega, 25 -metrskega slapa, ki tiho in elegantno drsi po poševnem zglajenem žlebu. Tudi sv. Ivan na nasprotnem bregu se veseli tega lepega prizora. Prehod čez Poličnico je tik nad ustjem slapa in hvaležno si pomagam preko s klini, ki ne le pomagajo pri vzponih, temveč tudi kažejo pot. To bo pa Hudičeva cerkev, edini od slapov v tej grapi, ki ima ime. Med skalami se skriva, 10 metrov visok je in pada v lep tolmun. Vzdušje je temačno. Steza zavije strmo navzgor, stran od potoka. Vzdignila sem se na greben med Poliško in Bukovsko grapo. Pozdravim se s cerkvicama na Reki in Šebreljami, Idrijca se zvija po dolini, ob njej cesta, cerkljanske vasice tiho ždijo med zelenjem, obsijane s soncem. Bujni beli oblaki, temna Kojca, med njo in Degarnikom se belijo Peči. Na grebenu sedem med dišeče grmiče šetraja in materine dušice in – prisluhnem tišini. Na sedlu se srečam s potjo, ki me zapelje v grapo, po kateri teče Kazarska grapa. Ličen mostiček je na pravem mestu, sicer bi ne prišla suha čez vodnati potok, ki priteče izpod Bukovega. Grmi bezga mamljivo dišijo, travnik se je umaknil gozdu. Potok se je igral med skalami, nad stezo so kvišku štrlele igle in stene plezališča Lutne skale. Veliko plezalnih smeri različnih težavnostnih stopenj je speljano po teh skalah. In koliko domišljije je v imenih smeri!

V strmine nad potokom je vrezana drobna, zaraščena stezica, a se da slediti. Malo navzgor, tudi navzdol, nad globokimi koriti, ki jim ni videti dna, sem nekoliko s skrbjo iskala prehode. Narava je tudi tu pokazala svojo moč. Podrta drevesa so ležala ob, nad, v in čez strugo. Mene so ovirala, a voda je med njimi spretno poiskala svojo pot. Korita, brzice, tolmuni so se menjavali in izzivali s svojo težko dostopnostjo. Poleti, ko bo toplo, bom poskusila še enkrat, z obratne smeri – tako bo boljše. Tudi vode bo takrat manj. Resno me je že začelo skrbeti, kje bom našla varen (in suh) prehod na drugo stran grape, ko se je prikazal. Blizu so bili tudi ostanki zgradbe in cevi, nad stezo so čez lehnjakove plasti počasi mezele vode. Še luknja v steni (ali je to naravni most), prehod skoznjo na drugo stran, Kjer je tik nad vodo urejena počitniška hiška. Na travniku je stal tovornjak s panji in iz njega se je kadil dim. A gori? Nič takega, le čebelar je »onegal« okoli panjev z dimom, čebele so zbegano brenčale okoli, tako se mi je zdelo. Krožna , štiriurna pot je končana. Kako lepo je bilo uživati v šumenju slapov, tudi iskanje prave poti ima svoj čar. Vreme je zdržalo, noge tudi. Le ena stvar me moti: klopi, te drobcene hudobe.

Kazarska grapa je tekla Idrijci v objem, oblaki nad menoj so bili vedno bolj sivi. Imajo Divje babe kaj zraven? Sedla sem pod cvetočo in dišečo lipo ob mizarnici in čakala na dež. Saj veste, tako Gorenjci pridemo zastonj do lipovega čaja!



Tinka Gantar