Pohod okoli vasi Dole nad Idrijo, april 2010


Kje so tiste stezice in kdo jih še pozna – tudi tako bi lahko rekli 5 ur trajajoči hoji po rupah, grapah, senožetih, gozdovih, logih in vrhovih okrog vasi. Nekaj nad 20 nas je to pot prehodilo , kljub rahlemu dežju, ki nas je, sicer težko pričakovan, vlažil ves čas.

Dole so 784m visoko, okoli 130 ljudi živi gori. Nekdaj je tod čez vodila tovorna pot. Cesti iz Idrije bi lahko rekli panoramska, saj se z nje odpirajo lepi razgledi po vrhovih in dolinah Idrijskega. Prijetno se je peljati mimo urejenih domačij, pašnikov in travnikov, ki se razprostirajo pod zaobljenimi vzpetinami. Zaradi dežja, ki je »prihajal« z vipavske strani, in megle, ki je leno, a vztrajno lezla čez Špičasti vrh, se ni videlo posebno dobro.

Izpred lovske koče smo krenili ob 10. uri. Najprej je šlo le navzdol. Ker nas ni dajala sapa, smo kakšno pikro rekli o divjih prašičih. ki orjejo po travnikih, tudi recesijo smo omenili, seveda. A ko se je steza kdaj tudi vzdignila, smo bolj šparali s sapo in le opazovali s cvetjem okrašena gozdna tla. Ko smo mendrali po čemažu, je nekdo omenil , da je zdaj to » zelenje moderno« za hrano. Večina je bila mnenja, da sendvič več odvrne – pa smo se jih lotili. Še prej smo ob močno onenažanem potoku Raskovcu, ki izvira pod istoimenskim smetiščem, prišli v Kotel, do skalnega skoka, čez katerega šumijo njegove vode. Idrijska Komunala ima ob njem dve opazovalni točki. Žalostno je gledati umazano vodo! Čez skale zaradi spolzkih tal nismo šli, globoko pod nami je voda odbrzela v Žirovnico.Iz megle sta se za kratek čas pokazala Gradišče in Jelenk, da sta nam ( mi ) pomagala pri orientiranju. To je kar zahtevno, saj se steza vije skozi Rupe, vredne svojega imena. Šele pri kažipotu z napisom miza se nam je posvetilo, da je pred nami v udorni kotanji zanimiva igra narave,ali pa, kot nekateri domnevajo, sveti kamen. Ti slednji so pot do mize tudi označili. Lastniki, Tomaževi, pa tem zgodbam ne verjamejo, ne poznajo niti ljudi, ki so pot označili in poskrbeli za skrinjico z vpisno knjigo. Nekateri domnevajo, da je bila ta 6m dolga, široka 4m, 1m debela ter okoli 30 ton težka miza nekoč v davnini žrtvenik. Tako o tem piše Željko Kozinc v knjigi Moje najljubše poti. Od sv. Tomaža najbrž, katerega turn smo med hojo videli, je zazvonilo poldne, kar je bil znak za južino, seveda. Potem je bil pa na vrsti strm vzpon na greben 824m visokega Kovka, čez katerega je bila speljana rapalska meja. Dobro ohranjen bunker, z strelnimi odprtinami, je zdaj dobro skrit med visokim drevjem. Še lep sprehod po »grebenski« stezi na vrh, nato pa navzdol. Prečkali smo cesto k Zakovkarju ( livarna), steza se je še kar spuščala. Šli smo do izviru Črne, ki, pomanjšan, spominja na Divje jezero. Zanimiva je pripoved o mlinarju, ki je hodil k izviru Zale na drugi strani in zajezil z nekaj kamni izvir, da je voda odtekla na njegovo stran. Preden je konkurent to pogruntal, je suša že minila.
Kar » na šus« smo se vzdignili na razgledni Mali Hrečevec, kjer smo med grmi šmarne hrušice pogledovali čez grapo na Zavratec, na Opale, na Vrh sv. treh kraljev, na Hlevni vrh. Hiše so dobivale svoje gospodarje, prepoznane so bile vse vasice in zaselki. Kajpak, tudi na tem vrhu so ostanki strelnih jarkov. Sestop je bil kratek, pa še na bližnji Veliki Hrečevec smo se vzdignili. Njegova silna stena se vzdiguje nad izvirom Črne. Do najvišje točke tega dne, 871m visokega Vrh lesa, ki je hkrati tudi najvišji v okolici Dolov, je bila kratka in lahka pot. In do lovske koče pod njim prav tako.

Saj verjamete, da se nam je počitek in okrepčilo prileglo? Prav nič ni treba misliti, da take poti ne utrudijo! Seveda pa na to pozabiš, ko podoživljaš lepe vtise s poti s svojimi sopotniki, ko pregleduješ fotografije. Sama pri sebi se sprašujem ali bi pot zdaj znala prehoditi sama. Kaj vem, treba jo bo ponoviti, čimprej, dokler je še v spominu. Sprehajanje pod pravkar ozelenelimi krošnjami dreves, med pisanim cvetjem, je užitek. Če sije sonce je seveda najlepše, a tudi šumenje vetra ali škrebljanje dežnih kapljic je prijetno in pomirjajoče. Pa še gobe bolj rastejo po dežju!



Tinka Gantar