Tam kjer teče bistra Zilja


Ali je Dobrač, 2166m, dobra gora , kot bi lahko sklepali po prvih petih črkah? Če pomislimo na posledice podorov ji tega ne bi pripisali. Kaj pa če je bila porasla z dobi in je po njih dobila svoje ime?
Ta mogočna, 8 km dolga gora se od blizu spogleduje s Pečjo ( Tromeja), zadnjim vrhom v Karavankah na Slovenskem. S 178 m visokim stolpom in središčno lego nad Ziljsko in Dravsko dolino je viden z Vzhodnih in Zahodnih Julijcev, Karnijskih Alp.
Vožnje ni malo. Iz doline Idrijce navzgor na Razpotje pa navzdol ob Poljanski Sori, nato ob Savi in Savi Dolinki do Podkorena. Vzpon na Korensko sedlo in strm spust v Ziljsko dolino, mimo Beljaka na 16 km dolgo gorsko cesto, z urejenimi 11 razgledišči in parkirišči ob njih.

Na tako lep dan, kot je bila sobota, ko smo se z mladimi planinci PD Idrija odločili osvojiti Dobrač, vožnja hitro mine. Karavanke so se s sveže umitimi obrazi kopale v soncu, s snegom poprhani najvišji vrhovi Julijcev so se bleščali kot novi, nižine pa, posute z ljubkimi vasmi in obkrožene z njivami in travniki, so se bleščale v jutranji rosi. Pajčevine, ki so jih pajki spletli med travnimi bilkami, so bile kot srebrni čipkasti prtički – polni rose so napovedovali lepo vreme.
V avtobusu je vrvelo od mladosti. Kaj zato, če je pot dolga. Eni si jo krajšajo s (preglasnim) pogovorom, drugi proučujejo telefončke pa poslušajo glasbo s slušalkami na ušesih, manjšina celo posluša vodnika.. »Ob kateri reki se vozimo?« Tišina, nato nekaj negotovih odgovorov, »katere gore so na naši desni, kateri je najvišji vrh v Karavankah, kam gremo danes?« » V Avstrijo,« je bil glasen odgovor. » Na katero goro?« Tišina! Ko je spraševanja konec, je v avtobusu spet glasno. » Zdaj se peljemo čez nekdanjo mejo med Slovenijo in Avstrijo in naš cilj se bo prikazal, z visoko anteno na vrhu in lepo bo videti podore.« Še največ zanimanja (med fanti) je sprožil tank v bližini meje.
Kar sami od sebe so prišli spomini na moje prvo vedenje o Dobraču. Maja 1960. leta sem bila četrtošolka, naš razrednik je bil Jeseničan in za končni izlet je obljubil, da bomo šli gledat ključavnice (narcise) in pogledat čez mejo, na Koroško. Težko smo čakali na izlet. Pričakovanje so povečevale še pripovedi o Karantaniji, ustoličevanju knezov, o koroških Slovencih, ki jim kratijo pravice do slovenskih šol, do jezika, o njihovem vztrajanju. Naučili smo se narodne pesmi Pojdem u Rute, Tam kjer teče bistra Zilja, Nmav čez izaro…. Končno smo od blizu in mnogi tudi od daleč pripešačili (brez staršev)do vlaka, se presedli še na avtobus, od Planine pa peš. Kako se nam je mudilo, da nam slučajno megle ne bi zakrile razgleda. Na Golico nismo smeli, zaradi obmejnega pasu, a tudi s sosednjega vrha je bil prekrasen pogled na široko zeleno ravnino Koroške, čez katero se je zvijala srebrna Drava, na veliko mesto Celovec pa vasi med pravokotniki njiv in levo je nad ravnino kipel kvišku Dobrač. Sedeli smo v travi med cvetočimi ključavnicami, prepevali, pod nami je v opoldanskem soncu mirno počivala nekdaj naša Koroška. Lepi spomini, a tudi malo trpki.
Gorska cesta na Dobrač, zgrajena 1964., je imenitno speljana, glave vrtimo kot na ležajih, komaj opazimo plastične skakalnice, že se pokaže kot na dlani mesto Beljak, višje nam pomežiknejo tri modra očesa: Osojsko, Vrbsko in Baško jezero, botanični vrt ( na žalost že zaprt), višje smo, širši so razgledi. Na zadnjem parkirišču si privoščimo panoramski razgled, v pomoč so nam pojasnjevalne table. Pa malica je teknila, kljub temu, da je zeblo, brrrr. » Geološke zanimivosti ob poti bomo pogledali nazaj grede, zdaj gremo najprej na vrh.« Zapustili smo cesto in jo mahnili vrhu nasproti. Steza se je vila tik nad podorom, se skrila med ruševjem, zaokrožila nad kalom, se zagnala v strmino, objela še par kucljev in naposled smo zagledali cerkev in stolp. Planinske kavke so nas v upanju na kakšen priboljšek hrupno spremljale. Polno ljudi se je razgledovalo okoli knapovske (tudi nemške)cerkve, Marija na kamnu ji rečejo in velja za najvišje ležečo staro cerkev v Evropi. Po legendi se je Marija prikazala nekemu pastirju, sedeča na kamnu.« Kul, hudo, v Spodnji Idriji pa imamo Marijo na skalci!« Še k slovenski cerkvici smo šli, tik pod vrhom je, a vendar nekaj metrov nižje od nemške. Zgrajena je bila kot nemška konec 17. stoletja po legendi kot zahvala Mariji za uslišane prošnje grofice, da bi pomagala njenemu gluhonememu sinu. Še enkrat smo s pogledom objeli naše Julijce pa verigo Karavank pred njimi, ravnine Koroške, posejane z naselji, v oblakih izginjajoče Visoke Ture, nato pa h koči, tik ob ali pod silnim antenskim sistemom, ki je vsa v sončnih kolektorjih. Navzdol po cesti je že zmanjkovalo navdušenja, a ko so otroci zagledali igrala , je utrujenost, kot bi mignil, izginila. Obljubljene geološke zanimivosti smo si ogledali na ploščadi, ki je drzno molela nad podori. V preteklosti se je gora podirala, največji podori so bili že v predzgodovinskem času. Na navaljeno skalovje se je leta 1348 posul nov podor, ki naj bi zasul 17 vasi, 3 gradove ter 9 cerkva, za nekaj dni je tudi zajezil reko Ziljo. Stari podori južne Dobračeve stene so rjavkasti, zadnji pa je po svoji barvi imenovan Rdeča stena.
Na pomolu nad podorom je krepko pihalo. Pogled skozi rešetkasti pod v globino je strašen, kar stisnilo nas je nekje notri in nekateri niso upali do konca ploščadi.. Vodiči so ponudili roko v pomoč, šlo je nekaj korakov, potem pa v paniki nazaj, na trda tla.
Ful dobro in kul je bilo, smo se strinjali, a treba je bilo odriniti, dolga pot nas je še čakala. Smo kaj zapeli? Smo si kaj zapomnili? Bo ostal kakšen lep spomin?



Tinka Gantar