Na Čelkov vrh in Veliko peč


Naprosili so me, da bi radi šli na Veliko peč nad Črnim Vrhom z besedami:« Ti si bila že gotovo gori; ali bi nas peljala?« Kot bi žabo v vodo nagnal, tako težko mi je bilo iti na ogled poti. Kajti: na tej Peči še nisem bila, čeprav me je od nekdaj vabila..

Malo pod vrhom črnovrških rajd se levo odcepi lepa in široka makadamska cesta proti Hrušici. Ali je prav do Hrušice tako gladka kot do dveh kilometrov oddaljenega zaselka na Šajsni Ravni (926 m) pa ne vem, ker je naprej še nisem shodila.

V senci bukovih dreves sem uživala v jutranjem hladu. Malo sem obžalovala, da sem zamudila cvetenje nagnojev, ki so se, polni strokov s strupenimi semeni, sklanjali z brežin. Travnik na Šajsni ravni je že odcvetel pa platanolistne zlatice, ki si poiščejo zavetje pod tršatimi bukvami, tudi. Pot na Veliko peč in Čelkov vrh je do prve hiše zaselka, Furlana, ista kot na Javornik (1240 m), najvišji vrh naše občine . Štiri desetletja nazaj sva z Brankom začenjala vzpon na ta vrh sredi vasi Črni Vrh, potem sva izhodišče zvišala do druge rajde, z leti sva se pripeljala prav do Šajsne Ravni, od koder je do vrha le še slabo uro in pol. Seveda to velja za kopno pot. Decembra, ko je pohod na Javornik, je pot vsekakor daljša; odvisna od debeline snega. Več kot tridesetkrat sva šla na ta pohod. Enkrat in edinkrat pa sva se že nad hišami obrnila. Divje je pihalo, komaj sva pregazila zamete in strašno mrzlo je bilo, v premrlih in zanohtanih prstih na rokah nisva več mogla držati palic, še avto je bilo težko odkleniti. Z dežnikom, v sneženju, megli, soncu, sva sopihala v breg, uživala v pogledu na prelep bukov gozd, včasih gol, spet drugič poprhan s snegom ali iglicami ivja, uživala v igri sončnih žarkov med vejami ali v vetru, ki je šumel med krošnjami. Vse sva vneto slikala. Nekaj let nazaj je bilo jutro čemerno, ostala sva doma. A popoldne se je zjasnilo in sva jo mahnila – po »štempel« in diplomo za jubilejnih 30 vzponov, je rekel Branko. Šla sva najprej na stolp in doživela čudovito zahajanje sonca nad morjem, razkošje oranžnih tonov, sonce kot žareča krogla, ki je zelo hitro potonilo v morju, a pustilo za spomin obarvane oblake – nepozabno, le mrzlo je postalo. V koči, polni znancev, sva se ogrela in sklenila, da bova v bodoče hodila na pohod popoldne. Človek obrača, Bog obrne, Javornik s spomini me še vedno vabi.

Po dveh kilometrih sence me je na Šajsni Ravni ogrelo sonce. Kapela, za katero skrbijo prvi sosedje Furlanovi, je z belino privabila pogled. In poslikava na zunanji steni tudi. Z redkimi ravnimi potezami čopiča je naslikan krst v reki Jordan. Nežne barve so že nekoliko obledele, na vzhodni strani je pa poslikavo izbrisalo vreme: sonce, dež, veter. S to poslikavo se je zapisal v čas in spomin nedavno preminuli slikar, Idrijčan Jure Pfeifer. Škoda bi bilo, če bi tudi ohranjena slika na zahodni steni kapele popolnoma obledela. Pri Furlanu je gospa, ki občasno živi na domačiji, povedala, da je bil slikar njihov sorodnik. Lepo obnovljena hiša je prava notranjska domačija s poševno postavljenim vhodom, ki je nekoliko zavaroval notranjost pred vetrom. Povedala je, da so bili snežni zameti včasih visoki do strehe. Da so prišli iz hiše v hlev, so pod zemljo izkopali rov, ki je še sedaj prehoden. V pogovoru sem izvedela, da so nekdaj sejali lan, da so bile v hiši statve, na katerih je tkal oče. K njemu so nosili tkat prejo tudi iz drugih krajev. Spet spomin: Nekega pomladnega dne sva nad hišo srečala neznanca. Spraševal naju je, če sva domačina in če mogoče veva ali še sejejo lan. Tudi on je obujal spomine. Kot zelo mlad kurir se je med vojno slučajno znašel nad temi hišami. Ko je stopil iz gozda, se mu je pred očmi prikazal neverjeten prizor: dolga, modro cvetoča njiva. Nikoli prej ne kasneje ni videl kaj tako lepega. V hiši so mu postregli in spominjal se je statev in človeka za njimi. Vse mu je bilo novo, tudi za lan je prvič slišal. Kako rad bi še kdaj videl tak prizor!

Zamišljena bi skoraj nadaljevala proti Javorniku, a so me nove oznake pred Furlanom obrnile v desno , na kolovoz, ki se je hitro dvigal po travniku in zavil v gozd. Metulji so posedali po konjskih grivah, zvončicah, smetlikah, grintavcih, v družbi z ostalimi brenčečimi nabiralci.

Ob poti me je presenetil kal sredi pokošene senožeti, redko ga je videti v naših krajih. Med trstičjem so brzeli kačji pastirji, po gladini pa vodni drsalci. Žab ni bilo ne videti ne slišati. Tudi sicer je bilo tiho. V taki vročini se še ptičem ni ljubilo peti. Na razpotju se odločim in najprej »skočim« na Čelkov vrh (1106 m), v desno me je vabilo na Veliko peč (1052 m). Na golem vrhu je prijetno pihljalo, orumenele trave so se rahlo pozibavale, košate smreke se za tako sapico še zmenile niso. Pokončne, z vejami do tal so kraljevale na travniku. Tabla z imenom vrha in nadmorsko višino, pa kažipoti s časi do Vodnjaka in Velike peči, vpisna knjiga – vse je tako kot se za pravi tisočak spodobi! In razgled proti severu vzhodu : na Krim in Ljubljanski vrh, Hotedršico in Godovič, za ozadje pa Vrh Svetih Treh Kraljev , na Blegoš v družbi Starega in Mladega vrha. Da je do Velike peči le četrt ure, je pisalo, a se mi je uspešno izmikal. Po pokošenih travnikih, mimo obnovljene domačije pri Furlanovem Petru, v kateri se sestaja in meditira novodobna sekta, sem jo mahnila po vozni poti, a se je malo prehitro prevesila navzdol, zato se je bilo treba vrniti in najti pravo smer. Potem sem med drevjem zagledala vihrajočo zastavo, med hišo in vikendom pa oznake, ki so me po zaviti potki pripeljale na skalnat vrh s prav malo prostora, a širnim razgledom na idrijske griče, na zeleno črnovrško planoto, prepredeno z belimi trakovi cest, ki povezujejo okoliške vasi in vasice s središčem, Črnim Vrhom, tik pod mojimi nogami. Nad menoj je na visokem drogu plapolala zastava, ki so jo letos (2020) postavili črnovrški študentje in s tem obudili staro navado, ko so na njem ob večjih praznikih izobešali zastavo. Po zaslugi mladih po štiridesetih letih zastava spet vihra vrh razglednega samotarja. Menda so tu imeli odskočišče jadralci. Le kje so našli prostor, sem se spraševala. A po kateri poti naj grem nazaj do avta se ni bilo težko odločiti. Lepa vozna pot je mimo Furlanovega Petra zavijala ves čas navzdol, nekam me bo že pripeljala. Upala sem le, da ne bo predaleč do avta. Pa se je cepila pot v levo pa v desno, prečkala kamionsko pot, zdelo se mi je, da pelje k Vodnjaku. Končno se je gozd odprl, pokošene senožeti s senikom sem se pošteno razveselila, še bolj pa dobro shojene steze ob njenem robu. Kar po njej se spustim, lepo speljana in uhojena se je vila v pravo smer. V temačnem gozdu pod pečinami me preseneti utrdba. Firbec mi ne da miru in vzpnem se do nje. Nad vhodom je napis: »To utrdbo je 6.11. 1942 Janko Premrl Vojko napadel z desetino in razorožil italijansko posadko.« Pokukala sem v notranjost, a po stopnicah in naprej v rov nisem upala. Drugič, ko ne bom sama, pa mogoče poskusim. Med hojo v gozdu sem seveda oprezala za jurčki, mogoče bom pa vsaj kakšna rumeno lisičko zagledala. Nič, nobene gobe, niti strupene! A se je to s stezo zelo lepo razpletlo. Pripeljala me je prav na ovinek, kjer me je čakal avto. Lepo krožno pot v treh urah sem prehodila. In kljub vročemu dnevu je bila hoja v senci bukovega gozda prijetno sveža.

Kako bogato so letos obložene bukve z žirom. To bo veveric, polhov in mišk. Tudi jerebike in mokovci so letos bogato obrodile. Plodovi obeh dreves so užitni. Iz jerebikinih kuhajo marmelado, a mora jagode prej omehčati slana. Plodove mokovca so pa včasih zmleli in dodajali moki. Kdo ve, mogoče bomo pa tudi to kdaj poskusili.

Ko sem v Črnem Vrhu pila kavo in povedala, kje sem hodila, so mi svetovali, naj bom v prihodnje previdnejša, ker je ta okolica postala »pravi zverinjak«. Volkovi, risi, medvedi, ma kaj oni, medvedke z mladiči, te so od hudiča. Pazi se, da ne prideš med njo in mladiče. Kako neki, sem se spraševala in, hm, koliko ljudi so pa že napadle?


Tinka Gantar