Bevkov vrh


Bevkov vrh, 1051 m, je obli razgledni vrh nad dolino Idrijce, čez katerega vodijo Slovenska planinska pot (Trasverzala), ki letos praznuje 60 let, pa Idrijsko- Cerkljanska planinska pot, Loška planinska pot. Iz doline Idrijce nanj je približno 700 m višinske razlike, najzložnejši vzpon je s Kladja, po označeni Transverzali.

Planinsko društvo Sovodenj že vrsto let skrbi za novoletni pohod na Bevkov vrh (1051 m). Letos je prišlo do spremembe. Ker 2. januar ni več praznik, je pohod premaknjen na prvo soboto v novem letu. Če bi verjeli vabilu v Delu, bi pod vrhom videli tudi rojstno hišo Franceta Bevka. A njegova rojstna hiša je Delovi napovedi navkljub še naprej ostala v Zakojci, zakaj Bevkov vrh je ime dobil po domačiji Bevk. Ni vse res kar piše v časopisih, tako se je izkazalo!
S Travnika smo se smelo zagnali proti Otaležu, najprej skozi gozd, nato že malo počasneje sledili kolovozu, ki jo je ubiral po terasastih strminah. Kozolci toplarji so napovedovali bližino v bregu ležeče vasi, ki ji kraljuje velika cerkev sv. Katarine. Kako ne bi bila velika, ko so jo pa merili po vernikih, ki so prišli k maši s koši na hrbtu. No, naši nahrbtniki niso bili tako obilni in težki kot včasih koši, smo se pa pod njimi prav gotovo bolj potili, kajti » porabiti« smo morali višek prazničnih dobrot. Na senožetih pod vasjo, kjer smo prilezli nad dolinski smog in nas je z jasnega neba prijazno grelo sonce, smo se dodobra razgledali. Mi na toplem soncu, Masore na nasprotnem bregu pa v senci, le vrhove dreves na številnih grebenih je malo oplazilo sonce. Na njih samotno propadajo domačije: Pri Blekarju, Ježu, Matičku, Robarju , Bizjaku, Trpinu.« Kar verjeti ne morem, pa smo z Bizjakovimi otroci še skupaj hodili v šolo. Takrat so še živeli tam gor, zdaj so pa ruševine,« se je spomnila Valerija, ki nas je že vodila po tenkih stezicah preko Masor. Le Pri Pavšiču in Pavliču ter Kogeju so hiše še žive in Pri Petelinu občasno. Na zeleni škrbini grebena se je vsa drobčkana belila kapela Na jezeru, na obzorju je iz Govcev s svojo čudno frizuro izstopal Poldanovec, prepoznali smo še sem in tja katerega izmed niza zaobljenih hribov. A so poglede privabili višji, beli vrhovi Dolomitov zadaj za Kaninskim pogorjem in s svojim dolgim belim pobočjem vedno prepoznaven Krn. Idrijco smo le slišali, so jo pa izdajale meglice nad njeno strugo, globoko v dolini, ki se od Želina zoži v sotesko, kjer je prostora le za cesto in reko. Sv. Uršula v Jagrščah, sv. Ivan in vrh zvonika sv. Jakoba v Šebreljah so bodli iz zelenine nad levim bregom Idrijce, nad desnim je pluženjska cerkvica pogledovala proti poliški, zaman pa smo iskali šentviško, ponikovško in bukovsko. Skozi Otalež nas je spremljal pasji lajež, zgovorni psi, ni kaj! Nadaljevali smo po označenih poteh, strmina kar ni popustila, proti Hmenicam. V breg pripeta domačija, še živa, obdana s travniki, je vidna daleč naokrog. Aha, rečemo na Krnu, tam so pa Hmenice in tam, blizu nekje, je naš mili dom. »Saj pa ni tako blizu na Bevkov vrh,« smo zasopljeno ugotavljali in, glej, kar naenkrat se je prikazala Slabetova domačija, zadnja pred vrhom. V hlevu niso mukale krave temveč je godla harmonika, ki jo je nategoval šolarček, zraven pa zvonko prepeval. Večina mu je kazala hrbet, obrnjena k šanku, odkoder so se dvigovale prijetne vonjave. Pozdravljali in voščili smo srečo v novem letu planinskim znancem, s katerimi smo se srečevali, nato pa nadaljevali na vrh. No, ne čisto na vrh, ta je v gozdu in tam ni razgleda. Pri kapeli na odprti senožeti smo očarani strmeli v venec gora in hribov in dolinic, samotnih kmetij in zaselkov – lep kos domovine smo videli. Toplo nas je grelo sonce v hrbte medtem ko nam je Marica naštevala imena vrhov od kaninskega in krnskega pogorja, Peči, preko Ratitovca do Kočne in Grintovca v Kamniških planinah. Za in nad vsemi je kipel proti jasnemu nebu velikan, Triglav. Pod belimi vrhovi pa temno zeleni Jalovnik, Kojca, Porezen in še in še. Ni pozabila omeniti rapalske meje, ki je po prvi svetovni vojni tako kruto ločila te kraje in ljudi. Žigosanje, vpis v knjigo in fotografiranje, preoblačenje, obujanje spominov, smeh, radost… to vse pritiče vsakemu, ki prišvica na vrh. Tudi osvojitev takih, za nekatere nizkih vrhov, je dosežek, ki nas navda s prijetnim občutkom, da smo nekaj koristnega in dobrega naredili za telo in dušo. Pot navzdol po strmih senožetih pa malo po gozdu, mine veliko hitreje kot navzgor, čeprav kolena škripajo!..Bukve že imajo napete brste, macesni so spremenili barvo z rjave na rožnato navdahnjeno, saj je že prav pomladansko! Kako hitro so se nam bližale vasi Otalež, Jazne, v soncu, a dolina spodaj se je že hladila v temnomodrem mrču. Polenarili smo v strmih travah, se predajali toploti, razgledom in prijaznim mislim, a čas, ta rabelj hudi, nas je priganjal: dol, avtobus ne bo čakal!
Čeprav še sredi zime je bilo pomladansko toplo in dan smo sklenili z besedami Cirila Kosmača …dan je bil lep, svetel in zveneč, kakor iz čistega srebra ulit.



Tinka Gantar

Slike